Dva na koncu SSP, pa kar oba?! Razlog, eden premalo, oba dovolj blizu skupaj pa še enak visoka. Kot naročeno za obisk z avtobuskom.
Vremščica (1027m)je samostojen greben med Postonjskim poljem, dolino reke Reke in leži nekako v smeri od Divače proti Pivki, severni sosed ji je Nanos, južnejši pa Slavnik. Slavnik (1028m) pa je eden od vrhov Podgorskega krasa, na samem začetku Čičarije.
Še v sredo je slabo kazalo, tako s hribovci kot z vremenom. Očitno je oboje tesno povezano. Malo pred odhodom pa smo bili presenečeni, da se nas je le nabralo za en busek. Sem že mislil, da sem edini moški udeleženec, pa se je izkazalo, da je, sicer z zamudo, prispel še naš predsednik in žena. Ljudje, skupaj torej 16, Bibo pa smo pobrali spotoma v LJ. Vožnja po AC do Senožeč. Kot vedno nas tudi tokrat pozdravi bližnji pasji lajež. Se pričnemo pripravljat za hojo eni pa že na hitro malicajo (8.00h). Uberemo jo skozi Senožeče proti njenemu obrobju se ogledujemo in fotkamo obpotne posebnosti. Smerokazi in markacije nas usmerjajo. Gremo mimo ekološke kmetije, presenetijo nas bele orlice na vhodu, pa tudi »zadiši« po kmečko. Kar kmalu smo v gozu, ker smo že ogreti, se pri naslednjem predahu tudi že»razmontiramo«. Nekaj kasneje pa nas preseneti plohca tako, da spet sledi ustrezno prilagajanje nastalim razmeram. Pa ga ni bilo, dežka namreč, tudi za en robec, ravno toliko, da smo spet mokro tlačili nazaj v nahrbtnike. Hodimo skozi kraški gozd kjer ne veš ali je bil prej gozd ali resasta trava? Ob poti in na jasicah obilo cvetja, fotkarji imamo delo. Nekaj tega bo tudi prikazano. Končno smo malo iz gozda na vmesnem kucelnu, čemur sledi spet rahel spust skozi lep gozdec na katerega izhodu nas čaka pašna dolina, ki so jo kot poligon uporabljali začetniški padalarji. Na drugi strani pa spet v gozd in v breg. Spet jase in cvetje na njih. Na izhodu iz gozda se pokaže vrh s TK stolpkom, kmalu zatem pa še pohodniki okoli smernika in »štempl kaselca«(10.00h). Počivamo za grebenom nasproti Nanosu ki pa nam ga zakriva drevje. Sede v odganjajoči travi opazimo njene zanimive prebivalce, skarabeje in kosmate gosenice. Na klope pa nas opozorijo mimoidoči, ki gredo v dolino. Ko se podpremo dobra volja zraste. Tako Tatjana in Barbara, naprej s svojo sapco, nato pa s pomočjo burje delata milne mehurčke ki jih nese proti Nanosu. Obisk Vremščice je kar velik, nekateri so skupaj s pasjimi prijatelji. V dolino odrinemo ob 10.40h, čaka nas še Slavnik. Med potjo imamo spet veliko opraviti z rožcami in fotkanjem. Pot, (del je ti. Magajnove) je zložna in prijetna. Nad vasjo Dolnje Vreme zaslišimo konjski rezget. Na dveh ločeno ograjenih pašnikih se paseta iskrivi belorjavi in pa bolj umirjeni črni konj. Očitno pogrešata ljudi zato tak rezget, ki ga pospeši še Polonino »oglašanje«. Smeh. Smo že pri busku (12.30h)in se nanj na hitro »vkrcamo«.
Smer je izhodiče za Slavnik tj. vas Skadanščina (13.10h). Komaj najdemo »plac« za postanek in za priprave na hojo. Odrinemo skozi vas, asfalt zamenja »rizl«, sonce pa nas začne »tenstati«. Gozdna cesta z grobim kraškim rizlnom nam matra noge, končno steza in nekaj kraškega gozda in s tem tudi senčke. Pred izhodom iz gozda pa nekatere namuči še strmina, ki ne odjenja tudi ko smo že iz gozda in zagledamo TK stolp. Tumova koča pa je za vršnim robom. Ta«pridn« se že slikajo,»ta počasn« pa še hropemo, razlike pa ni niti za 5 minut. Na hitro se razgledamo naokoli. Razgled je krasen, na jugu je lep dolg greben, ki se vleče k južnim sosedom, iščem Kojnik, Lipnik in nič mi ni jasno, nimam ustrezne karte. Burja nas napodi h koči in kmalu večino od njih tudi vanjo. Barbara nam določi uro odhoda v dolino. Bolj mi ustreza na prepihu in ob gretju sončka. Ob pivu iz koče praznim zjutraj pripravljeno. Iz enega ruzaka v drugega. Pogled na dolg južni greben Čičarije je fantastičen tako, da enega od obeh mladih hribovcev zamika, da bi kar tekel po njem. Prisedeta še dva iz LJ-Dobove. Beseda da besedo, čas teče. Ko onadva še kosita se mi odpravimo v dolino. Pred odhodom se še slikamo(15.35h). Cilj je čakajoči busek v Podgorju. Meljemo gozdno cesto z blago strmino in s številnimi ovinki, senca pa je bolj redka. Končno zagledamo prve strehe Podgorja, ceste pa še kar ni konca? Prispemo v lepo urejen zaselek in nadaljujemo po asfaltni ulici. Božena se spotoma pogovarja s starejšo gospo. Ne uspe mi vzdolžno v in celoti slikati markantnega grebena, le en del. Na parkingu za igriščem najdemo busek(16.00h). Mlada Dobovčana ki sta jo mahnila po bližnici se že vkrcavata v svoj avto. Se ponovno pozdravimo. Ja tamlad so od …Ko bi bila le še voda, da splaknemo to sol. To bo delo za doma. Se pa pripravimo kakor vemo in znamo. Pade še odločitev za kofetkanje, v tem času pa naj bi šofer tudi dokončno »sredio« zaj….pnevmatiko?
V Kozini najdemo lokalček mimo katerega smo se zjutraj že peljali. Luštn plac, luštna kelnarca ki pa se tudi hitro in prijazno zasuče. Sedeli smo na dveh koncih tako, da je to kofetkanje v večih delih. Čas teče in »cajt« za odhod domov še prehitro pride. Je še veliko vtisov za izmenjat. No nekaj tega bomo tudi med vožnjo v kolikor ne bomo mrknili. Vreme je še vedno lepo tako, da se med vožnjo proti domu še marsikaj lahko vidi, spali bomo pa doma! Spet en lep in uspeno izveden izlet našega PD.