Srečanje v Kočevju je bilo v prvi vrsti namenjeno planinskim društom Dolenjske in Bele Krajine, kamor kočevsko društvo spada. Povabili pa so tudi pobratena PD Križe nas in oboji smo se pohoda udeležili.
Številna pa so bila ‘domača’ planinska društva. Izlet ni bil naporen, ciljev je bilo več, na vsak cilj pa je vodilo več poti. Tako smo se, pod vodstvom kočevskih vodnikov razpršili po poteh in gneče na poteh ni bilo. Na vrhu Fridrihštajna, z zanimivo zgodovino in lepim razgledom na Kočevje in Rudniško jezero smo se s Križani srečali in ugotovili, da bi pravzaprav lahko vsi potovali s skupnim avtobusom.
Zgodovina Fridrihštajna bi bila verjetno manj burna, ko bi takrat med veljaki ne bilo tudi za zakonsko zvezo pomembno predvsem premoženjsko stanje (in s tem povezan ugled): Takole je baje šlo: Friderik II Celjski, se zaljubi v Veroniko in zanjo sezida grad. Po smrti žene Elizabete Frankopanske se z njo poroči, oče Henrik II Celjski, ki poroke z revnejšo Veroniko ni odobraval, jo da utopiti, Friderika pa zapre v grad. Šele, ko Herman ostane brez drugega sina, Friderika, kot edinega naslednika, izpusti.
Zdaj je na gradu mir. Poskušajo ga zaščititi pred razpadanjem. Ni dolgo tega, ko so na grad, kamor sicer vodi položna pot, speljali ferato, daljšo, kot bi lahko pričakovali tu, sredi kočevskih gozdov.
Mnogi so se s parkirišča odpravili naravnost na Mestni vrh, najvišji v okolici. Visok je 1034m in je najbliže Koči pri Jelenovem studencu. Vsi trije vrhovi, Mestni, Fridrihštajn in Livoldski niso daleč narazen in nekateri so obiskali vse tri, pa so še vedno uspeli videti večino pripravljenega sporeda.
Pri koči, s prijetno urejeno okolico, s studencem, ki nikoli ne presahne smo posedeli pri pogovoru, pijači in opazovali nastope. Najbolj prisrčni so bili seveda najmlajši. Vreme je bilo pravšnje, počutje sproščeno, tudi za hrano je bilo dovolj izbire. Neutrujeni smo se odpravili domov. Kljub temu je v avtobusu marsikdo na kratko zadremal.
Doma smo bili v poznem popoldnevu.