Jaaa vreme? Letos imamo planinci še kar srečo z njim. Izletov zaradi njega še ni veliko odpadlo. Pri prijavljanju in potrjevanju za izlete pa so problemi, včasih tudi zaradi nepoznavanja vremena pri nas.
Vodniki oz. organizatorji imajo zaradi tega probleme. Vreme si lahko ogledate iz Povezav na naši internetni strani na www.arso.gov.si , natančneje: na vreme in napovedi in podatki in na produkte modela aladin in pogledate simulacijo padavin za tisti dan in še malo za naprej.
Odhod ob 06.00 s tremi osebnimi avtomobili po stari cesti proti Ljubljani. Bibo smo pobrali v Vižmarjah tako, da nas je bilo skupaj 12. Skozi Ljubljano prometa skoraj ni bilo tako, da smo, mimo Turjaka, Velikih Lašč bili kmalu v Ribnici na jutranji razvadici. Nato sledi vožnja skozi Grčarice v Gotenico (635m, ob 7.45).
Parkiramo, nakar nas »ta plav« preženejo malo stran, ker imajo vaje. Kakšen dež, vreme je ta prav, vlaga pa visoka. Začnemo ob 8.00. Hoja najprej po cesti malo nazaj, nato pa levo po kolovozu, kjer nas usmeri že prva tabla. Kolovoz je blaten, prečimo potok in s trakovi zamejeno traso (vaje?) in že takoj v breg. Ko smo malo iz gozda so že prve jagode, z njimi si malo popravimo okus v ustih, za kaj več pa ni časa. Gozdnato (bukev) travnata pot se strmo vzpenja nad globoko grapo na levi, na desni pa so strmali Kamen zida, ki je naš prvi cilj. Cvetja je zelo malo, pa še to je beli ti. o nič (dober za oči). Blatna in strma steza nas končno pripelje na vrh Kamen zida (1077m, 9.15). Počivamo, razgledujemo in modrujemo kje je sever, vmes pa polnimo svoje baterije. Čez globoko grapo nas vabi Snežnik. Morali pa bomo naokoli po kopastem z bukvami poraslemu grebenu. Nekaj časa pot poteka po lepi gozdni cesti nato spet preide v bukov gozd. Kmalu se pot prične vzpenjati, pa k sreči do vrha Snežnika(1290m, 10.30) ni bilo več daleč. Goteniški Snežnik je najvišji vrh v ti. Goteniški gori in ker je gozdnat je tudi slabo razgleden. Na vrhu nas pričakajo roji belih insektov (tripsi) tako, da se jim eni umaknejo malo v stran. Pričnemo s sušenjem premočenega in s praznenjem nahrbtnikov, zaokroži pa tudi ponudba domačih vodic. Milan ponudi zjutraj nabrane češnje. Čepimo na škrapljastih skalah kjer je sonce skozi krošnje le našlo luknjo, da se lahko sončkamo. Milan nas vpiše in tudi gasilsko poslika. Smer je Gotenica, naslednji cilj pa je prireditveni prostor pobratenega PD Kočevje ki praznuje svojo 60 letnico. Proslavljajo pri svoji Koči pri Jelenovem studencu. Ker smo bili v PD o tem pozno obveščeni nismo mogli organizirati posebnega prevoza in obvestiti člane. Bilo bi pa tudi neracionalno, ker je vse skupaj čisto blizu celo za peš. To je dobra prilika za obisk, pa čeprav že na koncu formalnosti.
S Snežnika jo uberemo strmo navzdol po vedno bolj zaraščeni stezi, iščemo obledele markacije in »pridrvimo« na široko gozdno cesto. Hodimo zlagoma navzdol in iščemo smerno tablo in stezo za Gotenico. Beremo karto, Barbara hodi v izvidnice, Milan pa nas tačas zabava z branjem štosev. Večina branih zadeva ženske in kakšnega »taplavga«. Predno jo uberemo po gozdni vlaki, ki je izgledala kot kolovoz, nas o »tapravi poti« informira mimo vozeči, ki pelje drva. Ker se nam ne da nazaj, sklepamo, da bosta obe »poti« prišle čez cajt skupaj, pa se nam ni izšlo. Smer je bila sicer prava, v dolino pa se moramo spustiti še za slabih 200m. Nč, pade befel, po strmi grapi navzdol. Razmočena zemlja, v listju, skrite skale in krepela sta zahtevala veliko previdnosti. Biba je pokazala kaj je stara šola spuščanja po snežišču in še kje. Derez ni nobeden dajal gor. Končno smo v dnu listnatega grabna in enim se že vidi gozdna cesta? Se zberemo, in jo uberemo nekaj malega po cesti, ko smo z gozda, gremo čez travnik, kjer se nam prikaže asfaltna cesta in Gotenica. Še prej pa gremo mimo bio kmetije, pa ni bilo časa za kaj več. Avtki nas čakajo. Se kmal »urihtamo«, eni najdejo tekočo vodo in so čez čas kot za »k maš«.
Zapeljemo se proti Kočevski Reki, skozi Štalcerje, Livold in Dolgo vas v Kočevje. Tu se ene 2x v koloni »zaplezamo«, Milan kot prvi, malo povpraša, potem pa, ko pa smo iz mesta, nas po goznih cestah še kar dobro usmerjajo smerokazi. Cesta, mestoma blatna in načeta od vlake drevja, nas na koncu pripelje v blato pred rampo (45min). Po precej glasni muziki smo takoj videli, da smo na cilju in da tudi peš ni daleč. Gremo h koči, z Milanom najdeva predsednika PD, se mu najavimo in debata steče. Huda žeja nas nažene k šank, lakota pa za štant kjer kuhajo bograč. »Muskontarji« neutrudno špilajo, vrti se kar nekaj parov na podestu pred kočo, med drugimi, tudi naš. To ni vsak dan, je prilika. Ogledujemo si dela umetniških delavnic in galerij, lepe informacijske table vzbujajo našo pozornost. Kar nekaj predsednikov drugih PD je tukaj zbranih z nekaterim se tudi že poznamo, z nekaterimi pa nas seznani predsednik PD Kočevje.
Čas pa neusmiljeno teče, odhod se bliža, vse gre po »voznem redu«. Se na hitro poslovimo in spet v blato pred rampo k prevozu. Ker se nekaterim mudi domov, se Milan zahvali udeležencem in se takoj razidemo. Cilj Kranj via … ! Z orientacijo nazaj ni bilo težav. Skozi Kočevje se spet zapeljemo v Ribnico na parkirišče pred našo »postojanko« in si eni vzamemo nekaj malega časa za kofetkanje (z vodo) in za konstruktiven klepet, seveda o pravkar pretekli hoji, hribih, vse kar je z njimi v zvezi in še…?
Z umirjeno vožnjo srečno prispemo domov, polni vtisov od poti in dogodkov …? Vreme je bilo za ta prave, ta cagovi so pa ostali doma. Še en prijeten in uspešno izveden izlet našega PD.