Ko smo odšli na turo, je le šibko deževalo in občasno celo nehalo. Ponovno se je vlilo, ko smo bili v domu na Čemšeniku (nalivi niso dolgo trajali).
Zaradi omenjenih pogojev so bila tla razmočena in spolzka, zato smo šli do doma na Čemšeniku seveda po krajši, običajni poti in ne preko Kremsa. Ker smo šli do koče po cesti, je šel do tja sporazumno z nami še šofer Jože, naš stari znanec.
Na Čemšeniku so nas prijazno postregli, naredili smo daljšo pavzo. Ker nas je nadaljevala deseterica, smo se že tu dogovorili, da minibusa in storitev šoferja Joškota danes ne potrebujemo več, saj sta Milan in Tomo imela avtomobila v Preddvoru pri žagi in sta bila pripravljena vsak peljat po še 4 planince v smeri Kranja.
Nadaljevali smo v občasnem ne premočnem dežju in megli na Potoško Babo. Pobočje pod Babo so pred kratkim vandalsko prepredli z gozdnimi cestami, kljub temu pa je najzanimivejši, najstrmejši in najlepši del poti na srečo ostal neokrnjen. Na Babi se je dež unesel, naredil se je lep razgled na Krvavec, Kočno, Grintavec…, kar je večino udeležencev zelo razveselilo. Tudu tu (vrh Babe) je bila krajša pavza, vpisali smo se spet v knjigo (tudi na Čemšeniku, Potoški gori in Jakobu) in naredili nekaj fotk. Na poti do Babe kljub spolzkim tlem in mestoma strmemu terenu nihče od udeležencev ni imel težav. Skupina je bila zelo dobra in precej izkušena, hodili smo počasi in zbrano.
Po mokrih položnih travah in gozdnih poteh smo z Babe nadaljevali do sedla med Potoško goro in Javorovim vrhom. Tu smo se soglasno in brez protipredlogov odločili, da danes v dežju ne bomo šli na Javorov vrh (vlaga, padavine, večji del nikakršni razgledi, čas prvih prehladov…), zato smo šli še na Potoško goro (tudi tu brez razgledov), od koder smo sestopili na Jakoba (na razglednik nismo šli, saj tudi tam megla). Tudi tu je bila postrežba prijazna in dobra, oskrbnik je tega dne (“prvič v sezoni”) zakuril. Tu smo se srečali tudi z Olgo, ki je gor prišla z druge strani s kolegicama. Razpoloženje v koči je bilo tudi tu prijetno.
Po daljši pavzi smo počasi (pretežno po planinskih poteh) sestopili nazaj v Preddvor (med potjo je vendarle posijalo sonce, razgledi so se odpirali), od koder smo se z dvema avtomobiloma odpeljali v Kranj.
Če potegnemo črto, je pohod potekal v prijetnem ambientu, v skupini (ki je šla na oba omenjena vrhova) so bili sami pravi, izkušeni planinci, navajeni hoditi v gore v vseh letnih časih in razmerah. Tudi osebje obeh koč je bilo prijazno. Nekateri udeleženci so posebej izrazili zadovoljstvo nad tem pohodom, pri čemer so navedli različne razloge, vreme pa jih ni posebej motilo. Na koncu smo udeležence že kar povabili na naslednji, 6. pohod Čemšenik-Jakob.