Od 23.6. do 26.6.2011 – 4 dni.
PD Iskra Kranj je organiziral od 23. do 26. junija 2011, torej v času praznovanj 20. obletnice samostojnosti Slovenije, sicer kar vsakoletni izlet v Bosno, tokrat v skrajni jugovzhodni del, kjer sta v okolici mesta Trebinje dva zanimiva vrhova – Leotar in Orjen.
Kot vedno do sedaj, ga je organiziral Niko Ugrica, ki je moral vložiti nemalo truda, da se je dogovoril z lokalnimi dejavniki za pomoč pri vodenju in nastanitvi.
1. dan:
V četrtek 23.6. ob 6. uri zjutraj naj bi odpeljal avtobus 40 udeležencev iz Kranja. Jutranji »žegenj« v obliki močnega naliva in nekaj zaspancev nam je odhod zamaknil za kake pol ure. Spotoma smo »pobirali« še v Drulovki, na Bregu, v Šentvidu, v Kosezah in na počivališču Barje, nato pa je voznik Ivan »položil opeko na pedal« in avtobus je enakomerno požiral kilometre do Čateža, kjer smo si privoščili jutranjo kavico. V istem tempu smo nadaljevali čez mejni prehod Bregana, opravili brez zapletov s formalnostmi in se ustavili šele v Brodu na prehodu meje v Bosno. Tukaj se je Ivan nekoliko oddahnil zaradi dolge kolone čakajočih avtomobilov pa tudi »hitenja« carinskih organov. Sicer tudi tu ni bilo nikakršnih težav, zamere so, izgleda, pozabljene. Hitrost vožnje se je upočasnila, o avtocesti bodo še nekaj časa le sanjali. Vozili smo se mimo Sarajeva čez Tjentište, skozi divjo sotesko reke Bistrice na Gacko polje, mimoznane Bileče do Trebinja, kamor smo prispeli pozno ob 22.30. Hotelsko osebje je bilo zelo uvidevno in nam je prihranilo večerjo. Niko je imel še toliko časa, da nas je seznanil s spremembo načrta za naslednja dva dneva in že smo popadali v postelje.
2. dan:
Drugi dan smo vstali dokaj pozno (pozneje se je pokazalo da prepozno) in po zajtrku smo ob 9. uri kar izpred hotela krenili na pot proti Leotarju. Že hoja skozi mesto nas je ogrela, ko pa smo na obrobju skrenili na dobro označeno stezo, pa se je začelo. Sonce je žgalo z vso močjo (baje je bilo 37 v senci), bilo je tudi zelo vlažno in po slabi uri so nekateri omagali in se vrnili v mesto, med njimi je bil na žalost tudi Niko. To se je poznalo pri redu, saj so nekateri izkoristili »brezvladje« in pohiteli naprej. Tako se je skupina razbila, le zadnji vodnik je nadzoroval začelje. No, na vrh se nas je večina povzpela po treh urah »savnanja« (Mileno pa so premamile rožice in je hodila po svoje, vodnike pa spravila v hudo zagato). Zagotovo bi imeli tu vsi težave z žejo, če ne bi posredoval domači vodnik Igor, ki je poskrbel, da nas je dežurni na relejni postaji obdaril s 25 litri vode. Po daljšem obnavljanju moči in razgledih, smo nadaljevali s hojo po grebenu še na stranski vrh Gljiva, kjer stoji trdnjava iz časa Avstroogrske. Po z grmičevjem poraslo, dokaj strmem pobočju smo sestopili do ceste. Predno smo jo dosegli, smo poklicali Ivana, da nam je olajšal pot do hotela. Nadomeščanja prelitega znoja kar ni bilo konca.
3. dan:
Težave z vročino so nas spametovale tako, da smo se nasledni dan odpeljali izpred hotela že ob 5. uri. Po ozki luknjasti cesti smo dosegli idilično, z vikendi posejano planino Ublija, kjer smo zapustili avtobus. Stara vojaška cesta nas je nato v rahlem dveurnem vzponu pripeljala na planino Dobri do, kjer smo pospravili suhi zajtrk. PD Vučji zub Trebinje načrtuje, da bi v tem cvetočem raju postavilo planinski dom. Želimo jim veliko sreče! Pot se tu začne vzpenjati, najprej skozi listnati gozd, nato pa med redkimi bori, rožami in travami, vmes pa so posejane bele skale, kar daje pokrajini slikovitost. Brez večjega truda (tudi ozračje se je čez noč ohladilo) smo dosegli greben, naprej pa je bila prava alpska tura, na nekaj mestih tudi nekoliko zahtevna. Smer je sicer dobro markirana, varovala niso potrebna. Na vrh smo se povzpeli vsi, ki smo to načrtovali (manjša skupina je šla le do Dobrega dola). Orjen je sicer ime za celo skupino, najvišji vrh, na katerega smo se povzpeli pa se imenuje Zubački kabao (1893m – 3.45 od izhodišča). Navzdol je šlo seveda lažje in hitreje, izkušnja prejšnjega dne pa je disciplinirala tudi individualiste, tako da je tura potekala normalno. Na račun pa so prišle tudi nabiralke zdravilnih rožic, ki so pridno izkoristile daljše odmore. Po dveh dneh utrudljivega planinarjenja po prihodu v mesto ni bilo kaj prida volje za proslavljane, zato smo šli kmalu spat.
4. dan:
Nedelja je bila namenjena vračanju proti domu v smeri Dubrovnik – nova avtocesta (del je v gradnji, toda tu se dela!) – po bližnjici čez šengensko mejo v Belo Krajino – ob Krki v Ivančno Gorico ter po že omenjeni trasi domov, kjer smo bili ob zatonu dneva.
Bilo je naporno, vendar kot vedno lepo. Spet smo spoznali nove kraje, nove hribe, ki so nekaj posebnega, lepega. In naslednje leto, upam, bo spet tako!