Prva sta na postajo pred Globus prispela zakonca Vilfan, ki sta iz Bitenj prišla kar peš, počasi pa so se nabirali tudi preostali pohodniki. Nekaj je bilo takih, ki so prišli brez prijave: »Saj smo vedeli, da bo na avtobusu še prostor,« so se razveselili, ko smo jih rade volje sprejeli na avtobus. Iz Kranja smo se odpeljali ob pol osmih, po poti pa smo pobirali posamezne pohodnike. Naša zagretost, predvsem pa zaprta cesta, ki to ni bila, je povzročila, da smo skoraj pozabili pobrati predsednika društva Emila. Hitro smo obrnili in se ponj vrnili. Kompletni smo se zopet odpravili proti našemu izhodišču, transformatorju v Kokri. Po uvodnem pozdravu in nagovoru smo krenili proti prvemu cilju – Čemšeniku.
Po petnajstih minutah smo odložili topla oblačila, saj nas je vzpon dodobra ogrel. Po poti smo se prav luštno menili, saj je imel vsak kaj zanimivega za povedati. V Planinskem domu Čemšenik nas je pričakal prijazen oskrbnik Franci s svojo soprogo. Postregla sta nam s toplim čajem. Med počitkom nas je z igranjem kitare zabaval predsednik, ki je poleg tudi kaj lepega zapel. Čez dobre pol ure smo se ponovno zagnali v hrib, tokrat je bil naš cilj Baba oziroma Babe, kakor kdo vzame. Le nekaj korakov od doma pa je začel pihati mrzel veter, ki nas je kljub soncu dodobra prepihal. Pot ni markirana, vendar je zelo dobro shojena.
Pred vikendom pod vrhom Bab smo naredili nekaj gasilskih, nato pa nas je veter hitro pregnal naprej po grebenu do sedla med Potoško goro in Javorjevim vrhom. Tu se je pet udeležencev odločilo, da ne gredo na Javorjev vrh, ampak so se odpravili proti Potoški in Jakobu. Ostali pa smo gazili dalje proti Javorjevemu vrhu, saj je le dva dni pred pohodom zapadlo kar nekaj centimetrov snega. V dobre pol ure smo dosegli tudi 1434 metrov visoki vrh, ki nam je odkril prelep razgled po dolini in okoliških vrhovih. Tudi od tu nas je po krajšem okrepčilu pregnal veter. Počitki so bili kratki, saj z Urošem nisva želela, da bi se udeleženci preveč shladili in posledično prehladili.
Odpravili smo se naprej oziroma nazaj proti Potoški gori, kjer smo se tako kot na ostalih postojankah vpisali v vpisno knjigo. Na Potoški se nismo dolgo zadrževali, ampak smo se čez travnik, po krajši bližnjici in na koncu tudi markirani poti spustili proti našemu zadnjemu cilju. V Planinski koči Iskra na Jakobu smo se pogreli s toplim čajem in okrepčali z jedačo.
Po dobri uri počitka je sledil še spust v dolino, ubrali smo jo kar po lovski poti, kar je razveselilo predvsem tiste, ki te poti niso poznali. Na parkirišču pri jezeru nas je čakal avtobus, ki nas je zadovoljne in malo utrujene pripeljal do naše končne postaje v Kranju.
Pohoda se je udeležilo petnajst udeležencev, nekateri so z nami prehodili le del poti, ali so se nam pridružili proti koncu, večina pa je prehodila celotno traso. Veseli me, da je pohod uspel v vseh pogledih, zadovoljna sva bila tako vodnika kot tudi udeleženci, ki so presenetili z dobro voljo, prijaznostjo in dobro kondicijsko pripravljenostjo.
Prihodnje leto se vidimo v soboto, 6. oktobra na drugem društvenem pohodu Čemšenik – Jakob. Upam le, da v še večjem številu.