Tokrat je bilo le treba malo bolj zgodaj vstati, čakala nas je namreč daljša vožna kot običajno. Vreme za naš izlet je bilo naročeno, vsaj za Primorski konec, kamor smo se tokrat namenili.
Nekaj pred 6. uro smo se zbrali pred Creino. Ker se je zaradi zgodnjega prijavljanja nekaj »zavozljalo«, smo mislili, da nas bo le za 2 avta pa se je izkazalo, da rabimo še tretjega. Skupaj nas je bilo 12, tokrat smo bili dedci le v večini.
Vožnja proti Škofji Loki, kjer pa nas Biba komaj »ujame«, nato sledi vožnja po Poljanski dolini, kjer čez Kladje že pririnemo na Cerkljansko stran. Še prej pa po dolini »srečamo« nekaj megle, kar nas malo zaskrbi. Malce naprej od Cerknega žejnemu avtu dotočimo nekaj »tekočine«. Za nas pa kofetka niso imeli? Tega smo dočakali šele v Tolminu, zjutraj in to še malce pred odpiralnim časom. Dekle ni kompliciralo, ampak se je zasukalo tako, da smo kmalu kofetkali. Pa ne predolgo. Hitro smo se odpeljali v bližnji Zatolmin (258m), izhodišče za našo turo.
V zaselku so ravno urejali komunalije. V obilici že parkiranih avtov in mehanizacije smo le našli prostor za parkiranje in za pripravo na hojo. Pred nami sta se pela strma Mrzli vrh in na desni Vodel (1053m). Nismo se obirali, mimo mehanizacije in po ozki strmi osrednji ulici pridemo do razcepa. Tu bomo čez kakšnih 7 ur zaključili z našo hojo. Začnemo naravnost in strmo po stezici med dvema kraškima zidoma obrasla z robidovjem. Ta nas pri hoji vleče nazaj in v stran. Na prisojnem pobočju se že kaže prvo spomladansko cvetje. Končno le pridemo na spodobno stezo, ta pa nas privede na prvo planino. Ugotovimo, da se tu pot konča, zato moramo čez ograjo na spodnjo stezo, ki pa kmalu preide v listnat kolovoz. Ta nas privede do naslednjega razcepa, kjer se mu, od spodaj, priključi spodoben kolovoz. Hodimo po širokem gruščastem in z listjem postlanem kolovozu. Redek mešani gozd, še brez listja, dovoli le da gledamo skozi njega v dolino kjer teče skromna Soča in se na drugi strani vleče mogočen greben Tolminskega Kolovrata, na koncu te široke doline pa se nam kaže Matajur ki smo ga obiskali lani ob skoraj istem času. Pa ni bilo za fotkat skozi drevje.
Hodili smo mimo propadajočih pastirskih stanov, pripadajoče planine pa so se komaj še slutile. Kolovoz, pod naslednjo planino med obema vrhoma, vedno bolj prehaja v prijetno listnato stezo. Za naslednjim smerokazom za naš cilj prav na kratko počijemo in si na hitro nekaj malega privoščimo. V nadaljevanju hoje navzgor se gozd vedno bolj redči. Tako se nam že pokaže Matajur, razločimo tudi že posamezne vrhe Kolovrata. Steza postaja vedno bolj strma, hodimo pa med ostanki jarkov in utrdb iz 1. svet. vojne. Ko smo že malo višje od sosednjega Vodela se odpre pogled tudi proti severu na ti. južno bohinjske hribe, Javorco, okoliške planine…? Že lahko fotkamo brez drevja. Strmina pa postaja vedno bolj pas…., tudi za korak ni ravnega, pokaže se že tudi vršni križ. Prvi so že gor, midva z Milanom pa vsak s svojo »nadlogo« rineva za Bibo. Dva sestopata in se pozdravimo. Milan pride kmalu za menoj in me ne spusti s pogleda vse do vrha, Bibo pa že vidiva gor pri lesenem križu (cca 3h).
Uredimo se za sončkanje. Sušimo obleko, obutev, se razgledujemo in modrujemo kje je kaj, kam se gre in kje je kdo že bil. Milan ima kar dosti opravit, da nas poduči. Razgled na bližnje gore je izreden. Biba nas vpiše v svoj dnevnik, žiga pa na vrhu ni bilo? Seveda, ne pozabimo iz nahrbtnikov napolnit naše iztrošene baterije. Grabijo me krči zato se namažem, da pri sestopu ne bo težav, vsesti se pa ne smem. Za fotkanje pa pogoji počasi slabšajo, nič vetra, zato meglica. Stanko določi uro odhoda tako, da se lahko pravočasno pripravimo. Se še skupinsko slikamo, s kar nekaj aparati. Vreme se še vedno super drži.
Pričnemo s sestopom. Najprej po vzhodnem grebenu, ki je še suh, ko pa zavijemo na severno stran pa moramo biti previdni. Tajajoči se led, blato na zamrznjeni ruši in led po luknjah nam to narekujejo. Za dereze še ni bilo potrebe je bilo še dovolj prostora za hojo okoli te nadloge. Le počasi sestopamo proti planini Pretovč (1140m). Med hojo nas Biba opozori, da je na tem pobočju kapelica ki so jo postavili madžarski vojaki. Na to nas, nekaj kasneje, pri hoji po cesti tudi opozori spominska plošča pri koritu. Na planini se ustavimo le toliko, da se še malce razgledamo, pofotkamo in se končno dogovorimo kje jo bomo ubrali. Stavit kje je prav pa se le nismo šli, oboje bi namreč bilo prav. Hodimo po široki gozdni cesti, spodaj pod nami pa je globoka soteska Tolminke, vidijo se pašne planine, Javorca, Čadrg, Zadlaz ….? Makadamka preide v betonsko cesto, ki nam utruja noge tako, da nam hoja po na debelo nanešenem listju bolj prija. Ob cesti so lične oznake ki nam povedo na katerem kraju smo. Nekaj pod krajem »Na steni« nas pozdravi velik dvostranski napis nad potjo. Tempo je kar hud, se le na trenutke ustavljamo, da »tazadnji ujamejo tahitre«. Cesta se okoli Grmuča (1196m), planine Zavrh in Vodela že kar predolgo vleče, višina pada le počasi. Srečamo mopedista in traktor ki rineta skozi listje na cesti, zasliši se tudi podiranje dreves. Na nekem ovinku »udenemo« strmo bližnjico navzdol, ta nas pa mimo «golcarjev« privede do skladovnic drv ob cesti. Zatolmin se že vidi skozi drevje. Končno, po kolovozu nad travniki zaselka, le pridemo do razcepa in tako »zašpilimo« našo današnjo hojo.
Strmi asfalt skozi zaselek nas še zadnjikrat utruja. Nekateri se že takoj ustavijo v sirarni, ostali pa jo uberemo k avtomobilom kjer se uredimo za kofetkanje in vožnjo domov. Nekaj se jih še vrne v sirarno po dober in poceni sir. Končno se le odpeljemo v Tolmin. Naš »vodostaj« si popravimo tam kjer smo zjutraj kofetkali. V debati pri mizi še urejamo svoje vtise s prehojene poti in se ob tem tudi šalimo. Stanko nam predstavi GPS statistiko. Odločimo se, za vračanje po Selški dolini tako, da vidimo ali je že kaj napredka na cestni infrastrukturi te doline. Tudi med vožnjo si imamo veliko za povedati, tudi o tem kako lep dan smo preživeli. Hvala vsem za to.
GPS statistika:
Navzgor smo hodili 3h, navzdol pa 2,5h, prehodili dobrih 14km in pri tem premagali še 1150m višinske razlike.