Rana ura slovenskih fantov grob ali odhod sredi noči. No, dan se zjutraj išče in malo čez peto smo se odpeljali proti karavanški luknji in naprej mimo Beljaka in Spittala do Mallnitza. Pot smo nadaljevali proti zahodu po dolini Tauerntal do zapornice pri koči Stocker. Modrina nad nami in oster zrak so dajali slutiti izreden dan.
Kar hitro se »pošlihtamo« in s smučmi pod sabo po serpentinasti, asfaltirani, zasneženi cesti odpravimo nekaj km do naslednjega parkirišča. Občasno se prikadi iz doline kombi, ki vozi turne smučarje do tega parkirišča. On drvi, mi se pa umikamo. Pri panoramski tabli si oddahnemo in razgledamo. Prvotni cilj RomatenSpitz naša vodnika spremenita v kočo Hagener, predvsem zaradi nevarnosti plazov.
Zavijemo levo čez most in kmalu v posamični koloni dosežemo kočo Jamnig (1748m). Nad kočo se nam odpre čudovit razgled na vrhove, ki obdajajo široko dolino Tauerntal. Nikjer oblaka, le sinja modrina z občasnimi sledmi reaktivnih srebrnih ptic in nebeški mir. Kako neznaten in majhen je človek v tem širnem stvarstvu. Preko široke, položne doline lepo napredujemo. Deset srečnežev z različno kondicijo in izkušnjami, pa s podobnimi občutji. Franci je »nabrušen« da kar poka od moči, ostali mu skušamo slediti. Fotografi imajo objektov in priložnosti na pretek, kar sami se ponujajo. Prostrana položna dolina nas pripelje do lepo vidne ozke dolinice, od koder prečimo nekaj strmejših pragov. Pred tem si nataknemo srenače, Prosen še prej »sproba« drsnost snežne površine na terenu z varnim iztekom. Končno dosežemo malo, romantično Tauernhaus in po krajšem oddihu v desetih minutah naš cilj, kočo Hagener.
Koča Hagener Hutte, 2448m, leži na sedlu, na meji med Koroško in Solnograško in predstavlja naravni prehod med dolinama Tauerntal na jugu in Sportgasteintal na severu. Ta predel imenujejo tudi Mallnitzer oziroma Nizke Ture. Koča je bila zaprta, okoli nje pa se je martinčkalo kar nekaj smučarjev. Hitro smo se jim pridružili in uživali v prelestnem soncu, pa ob pijači in hrani seveda. Na vse strani se odpirajo razgledi, nekdo izrazi pripombo o zavidljivosti Avstrijcem za vse te gorske širjave. Človek bi moral imeti najmanj tri življenja, pa še ne bi vsega prehodil, kaj šele presmučal. Vse to moje besedičenje je prerevno, mnogo več vzdušja pričarajo fotke naših vrlih mojstrov. Prijazni lokalni matadorji naši vodički Bredi razlagajo okoliške vršace, vidljivost je res enkratna, na koncu pa nam še pomagajo pri »eni gasilski«. Od koče se odpravimo še na bližnji kucelj v smeri Romatten Spitza. Od tod se začne veseli del rožnega venca.
Snežna površina je bila spremenljiva, sonce jo vsled nizkim temperaturam ni odjužilo, ponekod je bila skorja, drugod kloža, pa suh sneg itd. Vračali smo se po poti vzpona, uživali v popoldanskem soncu in se vmes počakali za vdih, razglede in iskanje prehodov. Tudi vroče je postalo, tako, da je bilo treba kak del opreme zbasati v nahrbtnik. Lepe stvari po navadi ne trajajo dolgo, tako je tudi spust v dolino minil hitreje kot vzpon. ITAK. Varno smo se zbrali pri avtomobilih in pospravili vanje smučarsko in ostalo opremo, ter prepotene cunje.
Celodnevno druženje smo zaokrožili ob skupni mizi v prijetni leseni koči z odprtim kaminom. Ob dobrem pivu seveda. S hvaležnostjo v srcu, predvsem vodnikoma Bredi in Urošu. Za preudarno, strokovno in varno vodenje, prenašanje naših nečimrnosti in pripravljenosti za pomoč na vsakem koraku. Pa seveda onemu nad zvezdami za »Kaiser Wetter« in malodane »kičast« scenarij. Prijetno utrujeni in žarečih obrazov smo se poslovili v upanju na kakšno skorajšnjo reprizo.