Vedno ne veš, kam te pelje pot in kaj pričakovati. Tako moraš zaupati svoji intuiciji in ljudem. V našem primeru Marjanu, lahko bi rekel učitelju, ki uči svojega vajenca.
Odhod ob zmerni jutranji uri, bilo nas je za kombi in osebni avtomobil. Polni pričakovanj proti Sočergi, ki bo naše izhodišče. Vožnja je potekala mirno, z Mihom sva si lepo sledila in varno peljala naše varovance na parkirišče, kjer smo se odločili, da bomo izlet malce spremenili. Posvet z Marjanom in pot smo razširili, tako, da smo se od cerkvice sv. Kirika spustili v Movraž. Šli smo po božji poti in občudovali božje delo, zraven napeto poslušali Marjanovo razlago o nastanku Movraške uvale in seveda posebnostih v njej. Kako lepo je poslušati nekoga, ki v skali, kamnu vidi veliko veliko več. Imaš občutek, kot, da se vsa zadeva dogaja pred teboj in vidiš spremembe, ki bi drugače ostale neopažene. Marjan hvala ti.
Ko se uvala konča, nas pot pripelje do spodmolov in naravnega mosta. Spogledamo se ob takšnem veličastnem delu in seveda se slikamo. Sonce nas opominja, da smo na primorskem in tako vročina kar pritiska. Počitek najdemo v bunkerju, kjer se ohladimo in tako polni novega zagona končamo krožno pot in se ustavimo pri gospodu Milanu. Prijazen gostilničar, ki s srcem ustvarja dobrote, tega ne smete zamuditi.
Po okrepčilu se napotimo še proti Krkavčam, lepa vas, skrita pred turisti, košček raja na Zemlji.
Tukaj je poseben kamen, Krkavški kamen, ki ima posebno zgodbo. A za zgodbo bo potrebno obiskati Krkavče, ne bo vam žal.
Lepo je bilo, hvala vsem.