Planinci PD Iskra smo v soboto 12. maja 2012 »pokukali« k sosedom Hrvatom. Obiskali smo Samoborsko gorje, ki je vzhodni del Gorjancev, oziroma Žumberačkega pogorja, kot oni temu pravijo.
Z minibusom smo se zapeljali čez mejo v Samobor, kjer so nas čakali trije člani tamkajšnega PD Japetić. Najprej so nam razkazali najzanimivejši stari del mesta, nad katerim kraljujejo razvaline gradu iz 13. stol. in cerkvica Sv. Mihajla iz istega obdobja, zunanji del muzeja in tesne uličice nekdanjih rudarskih družin.
Samobor je staro rudarsko in obrtniško mesto, ki pa se sedaj hitro razvija in šteje že čez 16.000 prebivalcev, je pa tudi turistično zelo razvito, saj je zelo priljubljeno med Zagrebčani.
Po ogledu smo se z domačima vodnicama zapeljali v ozko dolino rečice Lipovačke Gradnje do planinskega doma Šoićeva kuća. Tu smo odložili odvečna oblačila, saj je sonce že kazalo svojo moč, nato pa zagrizli v strmino. Kaj kmalu smo prišli v zavetje gozda, ki nas je ob zložnem vzpenjanju spremljal do prvega cilja – 879m visokega Japetića. Del tega gozda je celo zaščiten kot rezervat. Po razgledih s stolpa smo sestopili do bližnjega planinskega doma na Žitnici in si privoščili daljši počitek za obnovo energije, saj nam je soparno vreme pobralo veliko moči.
Sledil je sestop na sedlo Vrata, od tu pa je pot valovila po gozdnatem grebenu čez vršičke Stražarja in Oštrca do planinskega doma J. Gredlja, ki je v lasti ŽP Hrvaške. Spet smo si privoščili malico, nato pa ob pogledu na počasi se približajočo nevihtno fronto mimo planinskega doma na Velikem Dolu sestopili v izhodišče. Ob avtobusu smo dočakali prve dežne kaplje.
V planinskem domu smo se še odžejali, se zahvalili samoborskima vodnicama za spremstvo in se s polno lepih vtisov zapeljali skozi ohlajeno pokrajino domov.
Turo toplo priporočamo vsem, ki imajo radi zeleno pokrajino, oblikujejo jo lahko po svoji volji, saj je izhodišč in ciljev obilo. Mi smo upoštevali domačine in napravili okrog 6 ur dolgo krožno pot.