Praznik – dan reformacije – je že nekaj let dan, ko planinci PD Iskra Kranj izvedemo tradicionalni spominski pohod K spomeniku in se poklonimo zasutim v plazu na Zelenici. Začetek teh pohodov v organizaciji PD Iskra Kranj sega že v 80-ta leta. Udeleženci tega vsakoletnega pohoda so poleg naših članov še nekdanji učenci, učitelji in ostali planinci.
Prijav za pohod je bilo le 9, večinoma so bili to pari prijateljev in družin, ki so v nadaljevanju pohoda od koče na Zelenici želeli hoditi po svoje. Ob 9.30 se na platoju Ljubelj zbere 10 udeležencev. Vreme drži, inverzija je tik nad nami, vlage je v zraku preveč, kar smo kmalu občutili. Pred pričetkom pohoda nismo delali »ceremonij« in ker so nekateri želeli hoditi v miru, so tudi predčasno štartali, vendar so bili vseskozi na očeh. Razen dveh udeležencev, ki sta bila na tem pohodu prvič, so bili ostali na pohodu že večkrat. Vsi so vedeli, kje je spomenik, oziroma kje se dobimo. Hodimo brez počitkov, vsak si vzame trenutek le za »demontažo« in že je spet v raztegnjeni koloni.
Že doma sem bil v skrbeh zaradi možne zaraščenosti dela poti, od odcepa na ovinku pred servisno cesto do spomenika in naprej do izhoda iz ruševja, zato sva z Daretom s seboj vzela ustrezno orodje. Lani je bil sneg in je bilo poležano skrotovje kar moteče. Tako sva imela vsak svoje breme v oziroma na nahrbtniku, on škarje, jaz venec in svečo. Pot, ki je sicer markirana, je bila k sreči očiščena. Ko sem med zadnjimi prispel k spomeniku, so ga tudi že očistili starega okrasja, tako da smo se lahko takoj lotili nove ureditve. Za spremembo smo na klasični venček letos dodali še tri nageljčke, namesto običajne svečke smo izbrali nižjo dolgotrajno gorečo v steklenem ohišju. To smo zaradi vetra in snega ustrezno fiksirali, ostali dve klasični pa obtežili. Po končani okrasitvi in fotkanju smo le še na kratko postali in vsak s svojimi mislimi nadaljevali s hojo proti bližnji koči na Zelenici. Na letošnjem pohodu je bilo prisotnih vsaj 6 učencev.
V koči je bilo prijetno toplo in svetlo, obiska pa do našega prihoda malo. Posedemo se po grupah, kot pri hoji, le v enem kotu se nas zbere 5. Ob naročenem in ob vsebini iz naših nahrbtnikov se razvije hribovska debata. Povprašam po sosednjih omizjih, kam imajo namen iti naprej. S prevozniki poračunamo še strošek prevoza.
Skoraj istočasno odidemo vsak v svojo smer. Inverzijska oblačnost se je še spustila tako, da kakšnega posebnega veselja za hojo ni. Štirje udeleženci se dogovorimo, da poskušamo priti na tako imenovani Spodnji Plot in ob obmejnem ruševju poiščemo novo pot, ki vodi na Stari Ljubelj. V megli nam je uspelo prilesti na Spodnji Plot (1704m), spust na mejo, kjer je bila včasih žična ograja, sedaj pa ruševje, smo opravili prav pazljivo. Po visoki travi in ob ruševju smo iskali pričetek nove poti in tako prispeli na vrh Ljubeljščice, kjer stoji meteorološka postaja. Z iskanjem smo nadaljevali. Na enem mestu, misleč da gre za vstop na to pot, eden od udeležencev krene po njej, ostali se odločimo v tej megli in visoki rosni travi sestopiti h koči. Orientacija je težavna, številne komaj vidne potke so nas begale, vendar je bila smer jasna, previdno navzdol h koči, kakor koli. V taki megli, tudi če bi našli pričetek poti, sestop na stari Ljubelj ne bi bil varen! Tudi udeleženec, ki je hodil v nepravi smeri, je kmalu odnehal.
Pri koči počijemo kar zunaj. Od izvira Završnice prideta druga dva udeleženca in takoj nadaljujeta s sestopom na Ljubelj. Tudi mi trije se odločimo za odhod. Ponovno gremo mimo spomenika. Vreme je še vedno kislo, vendar nam lepega občutka, da smo naš pohod uspešno opravili in se ob tem še prijetno imeli, ni skvarilo. Hvala vsem za udeležbo in za prijetno druženje.