Vremenska napoved je pokazala, da bo sobota lepa, sončna, brez oblačka. Toda, prijavljenih pohodnikov za to pot je bilo zgolj 13. Kaj storiti?
S Stankom sva preigravala več opcij, nazadnje se nama je zdela najprimernejša različica: najem kombija in en osebni avto. Ko je ta odločitev dozorela, se je izkazalo, da pri tem lahko pomaga Tadej Rajgelj, ki je uredil, da so nam Kranjski taborniki prijazno posodili njihov kombi.
Jutranji postanek smo imeli v Litiji, nato pa smo se malo gor, malo dol po ovinkih vozili v povsem »nepoznano deželo«, vse do Dola pri Litiji. Kot se je izkazalo smo bili zadnji pohodniki, kar pa ni bilo slabo, saj smo hodili v miru, postojanke, kjer si se okrepčal pa tudi še niso bile prazne. In na njih so nas sprejeli veseli in prijazni domačini, ki so nas pogostili in poklepetali z nami.
Lepo označena pot nas je peljala po razgibanem travnatem, gozdnem in asfaltnem terenu. Hodili smo mimo številnih domačij, kjer še vedno ohranjajo tradicijo kuhanja oglja.
Na oglarski domačiji Brinovec so nam predstavili zgodovino oglarstva, postopek oglarjenja in nam pripravili »oglarske kruhke«. Spoznali smo, kako trdo in zahtevno je pridobivanje oglja na katerega niti ne pomislimo, ko doma zakurimo žar.
Po ogledu in okrepčilu smo pot nadaljevali do slapa Bena, kjer smo se prijetno ohladili, nato pa se napotili proti zadnjemu ogledu, Valvazorjevem dvorcu in skozi gozd do izhodiščne točke.
Čeravno je v razpisu pisalo, da med potjo ni gostinskih lokalov, smo komajda kaj segli v nahrbtnike, kajti dobrot na poti je bilo v obilju.
Ker smo bili blizu Šentruperta, smo prek telefona pozdravili tudi našega nekdanjega PV in častnega člana Vikija Uhana, ki prek nas pozdravlja vse prijatelje v Društvu.
Udeleženci smo se strinjali, da je bil izlet navdvse zanimiv, poučen in prijeten, kajti področje po katerem smo hodili nam je do sedaj bilo neznanka. Navdušili so nas odmaknjenost, urejenost in čistoča, prvobitna narava, prostranost, razgledi… in prijazni, gostoljubni domačini.
