Zadnjih nekaj let smo se zadnji vikend pred počitnicami družili na taboru, tokrat pa smo se odločili, da bomo šolsko leto zaključili nekoliko drugače.
Ko smo izpeljali našo prvo ferato v dolini Glinščice, smo bili tako navdušeni, da smo že na poti nazaj razmišljali, kaj bi bil naš naslednji plezalni podvig. In prišle so druge stvari, minevali so dnevi, tedni, meseci, leto, skoraj dve, dokler ni ponovno nastopila ugodna konstelacija planetov in poskrbela za izvedbo naše nove plezalne dogodivščine.
Vodnik Sebastjan je bil takoj za akcijo, zbrali smo prijave, poskrbeli za manjkajočo opremo in se odpeljali z dvema električnima »limuzinama«, ki smo ju dobili na posodo preko Vizij mobilnosti. Tokrat nismo zavili proti morju ampak še bolj na Gorenjsko, proti Mojstrani, natančneje v Gozd Martuljek, kjer se nahaja ferata Hvadnik.
Nadeli smo si opremo, preverili, če vse štima, prisluhnili navodilom Sebastjana in jo mahnili med skale in zajle. Dobro nam je šlo. Nekateri so plezali prvič, se v štartu še malce lovili, nato pa premagali začetno tremo in spretno nadaljevali proti vrhu. Tisti vešči plezanja so bili odlični motivatorji in pomočniki na zahtevnejših previsih.
Hlad potoka Hvadnik nas je med plezanjem prijetno hladil, da nismo omagali v tej vroči poletni pripeki in ravno pravi čas, ko so bile roke in noge že malce utrujene, smo prišli do zadnje zajle. Naredili smo še nekaj dodatnih korakov do razgledne jase, kjer se je pred nami važno pokazal Špik.
Zaslužen počitek, priboljški iz nahrbtnika, vtisi, škljoc za spomin in že je bil čas za pot navzdol po urejeni pešpoti.
Hvala vodniku Sebastjanu, da je vse potekalo tako kot je treba. Lepo smo se imeli.