Ker je Toblacher Pfannhorn tokrat odpadel, sva vodnika za nadomestni izlet izbrala Stubeck, dvatisočak med dolinama Lieserja in Malte. Gora je dobro znana predvsem turnim smučarjem, saj je priljubljena izbira v času obilnega snega, ko so zaradi plazovne nevarnosti strmejša pobočja manj varna. A Stubeck ni nič manj privlačen niti poleti, saj tudi takrat pohodniku ponuja prijeten visokogorski špancir z imenitnimi razgledi.
Na pot smo se odpravili s kombijem, ki ga je priskrbela predsednica, Stanko pa je poskrbel za varno vožnjo. Zgodaj smo bili pokonci in ob pol osmih je bilo za nami že nekaj planinske poti nad kočo Frido Kordon, kjer smo pustili kombi. Hodili smo zložno, a dobro napredovali, tako da smo že sredi dopoldneva udobno počivali na vrhu, prijetno presenečeni nad blaženim gorskim mirom. Kot kaže, smo bili ta dan na gori sami, srečali namreč nismo niti enega planinca. Družbo so nam delali le veverica, nekaj krotkih krav in ptiči, ki so nad nami kot običajno uprizarjali svoje zračne vragolije.
Na vrhu smo si privoščili daljši počitek z malico in predvsem uživali v nepozabnih razgledih na gorsko panoramo, ki sega od naših Alp in Zahodnih Julijcev z Višem in Montažem prek Karnijskih in Ziljskih Alp do sosednjih vrhov Visokih Tur ter naprej proti Krškim Alpam z Nockbergi. Morda najbolj slikovit med vsemi pa je pogled na Hochalmspitze, ki je po pravici poimenovana tudi kot “kraljica Visokih Tur”.
Sestopali smo po delno krožni poti, ob preprogah rdečih brusnic. Na gori je bilo mogoče najti še nekaj drugih naravnih priboljškov, vendar bomo tokrat nekaj podrobnosti zadržali zase. Nekateri gorski kotički so namreč najlepši prav zato, ker ostajajo skriti pred ljudskimi množicami. Škoda bi bilo, da bi se tudi ta čudovita gorska idila spremenila v svoje nasprotje.
Koča Frido Kordon je bila tokrat zaprta. Ob povratku smo se ustavili v Gmündu, zanimivem mestecu umetnikov ob sotočju Lieserja in Malte. Z mostu čez Malto se nam je odprl lep pogled nazaj proti “naši” gori, zanimiv pa je bil tudi pogled proti tritisočaku Sonnblicku (Grosser Sonnblick nad dolino Malte, ki ga ne smemo zamenjati z njegovim bolj znanim soimenjakom, Hoher Sonnblickom v bližini Velikega Kleka oziroma Grossglocknerja). V mestni slaščičarni in kavarni smo si ob ‘analizi’ izleta, planinskih načrtih in drugih pomenkih privoščili vse, kar si je srce poželelo. Naše sladke grehe sta prijazno finančno pokrili kar dve dobrotnici iz naše skupine. A dan še ni bil končan.
Ker je bilo sonce še visoko na nebu in se mu še ni mudilo za gore, smo se zapeljali še v dolino Malte. Pri slapu Fallbachfall smo se ustavili na razgledniku in si – tokrat brezplačno – ogledali še eno od največjih naravnih znamenitosti te zanimive gorske dežele. Z več kot 200 metri višinske razlike je Fallbachfall najvišji slap na Koroškem. Tudi kadar v njem ni največ vode, je pogled nanj impozanten. Tako smo preživeli lep dan v zelo prijetni planinski družbi, s čudovitimi razgledi in spoznanjem, da se včasih najlepša gorska doživetja skrivajo prav v tistih gorskih predelih, ki jih ne obiščemo prav pogosto.
Besedilo: Uroš Prelovšek