Letošnji »Izlet v neznano« nas je popeljal v Spodnjo Štejersko, natančneje, v Šaleško dolino.
Po jutranji kavici na Trojanah, ki smo si jo mnogi posladkali s krofom, nas je čakal obisk Muzeja premogovništva Velenje. Ker smo bili velika skupina, so nas razdelili v dve skupini, nas zaščitno oblekli, na glavo pa smo morali povezniti čelade. Ogled rudnika je bil zanimiv, saj nam je, življenje rudarjev danes, kot tudi v preteklosti, vodič zelo nazorno prikazal. Presenetil nas je podatek, da je dvigalo, ki ga še danes uporabljajo za spust v jamo, star več kot 140 let. Da je Anton Aškerc dobil navdih za svojo pesem »Delavčeva pesem«, ter da je bil z rudarji zelo povezan, pa ne verjamem, da je kdo od nas vedel. Je pa bilo na trenutke v rovih kar hladno, ker je na nekaterih delih pihalo in bi nam trakovi za ušesa kar prav prišli. No, pri rudarski malici, ki jo sestavljajo: kruh, kranjska klobasa in sok, pa ni bilo prav nič hladno. Na svetlo smo se povzpeli s škripajočim vlakcem, pri tem pa se razveselili toplega, zimskega sonca.
Sledil je planinski del izleta, ki je bil tokrat pisan na kožo našemu Sebastjanu, ki je prav v tej dolini preživljal svojo mladost. Ivan nas je, po zares »primerni cesti za veliki avtobus«, pripeljal do cerkve pod Gonžarjevo pečjo. Res da je nadmorska višina zgolj 575 m, ampak višinsko razliko 125 m smo zgledno prehodili v predvidenem času. Pot je bila lepa, dobro varovana in z lepimi razgledi. Seveda smo se nekateri ustavili tudi pod plezalno potjo, a je tokrat samevala.
Ob vrnitvi k avtobusu smo si vzeli malce časa za klepet, kakšno sladico pa tudi za čaj »iz rožic«.
Ker so bile noge še spočite, nam stopnice do Gradu Velenje niso delale preglavic. Grad, ki datira v 13. stoletje je lepo ohranjen in vzdrževan z zanimivimi razstavami. Najbolj nas je navdušila stara Gostilna in Trgovina, saj so nas, razstavljeni predmeti, za trenutek povrnili v otroške čase.
In kot se za December in ta, tradicionalni izlet, spodobi, je bil zaključek na Turistični kmetiji Karničnik. Dostop do kmetije je bil pisan našemu Ivanu na kožo. Ovinek, ozko, ovinek, ozko, ovinek…. Pogostitev je potrdila, da imamo v Sloveniji, še vedno visoko kvalitetno, pri nas pridelano hrano, le poiskati jo je treba.
Za konec druženja pa nas je prišel pozdravit še Sv. Miklavž, ki nas je spomnil na otroške dni, pri tem pa nam je na srce položil: »Ohranjajte otroka v sebi, kajti dokler je tu, ostajaš mlad.«