Za soboto 18. februarja je bil v programu razpisan turni smuk, ki je, zaradi poškodbe vodnika prestavljen na marec.Ker se je sprostila sobota z napovedanim stabilnim vremenom, sem v dogovoru z načelnikom in vodnikom Čelikom, organizirala pohod do izvira Hublja, ter ogled samostana v Vipavskem Križu. …
Za soboto 18. februarja je bil v programu razpisan turni smuk, ki je, zaradi poškodbe vodnika prestavljen na marec.
Ker se je sprostila sobota z napovedanim stabilnim vremenom, sem v dogovoru z načelnikom in vodnikom Čelikom, organizirala pohod do izvira Hublja, ter ogled samostana v Vipavskem Križu.
Za razpisani pohod se je do izteka roka prijavilo 17 pohodnikov, naknadno je prispela ena odjava. Kljub manjši udeležbi od pričakovane, sem se odločila za izvedbo, kajti med prijavljenimi je bilo kar nekaj takih, ki se zavoljo zdravstvenih težav, ne morejo udeleževati daljših, pa tudi ne sneženih pohodov.
In prav zavoljo varnega koraka in natančne izvedbe pohoda, je bila udeležba drugega vodnika, ki se je za nalogo sam prijavil, več kot dobrodošla. Ta, drugi vodnik je bil Sašo, ki je že naš »specialist« za Kraški svet.
Pohod smo pričeli v športnem parku in se, polagoma, ob šumeči vodi in izobraževalnih tablah, dvigovali proti izviru Hublja.
Na klopeh ob izviru smo si vzeli nekaj časa za malico in občudovanje mogočnega slapu, ki privre iz gore. Kar nekaj pohodnikov je mikala pot naprej…tja proti Otliškemu oknu….a za ta dan to ni bilo v programu.
Po tradicionalni »gasilski« nas je pot popeljala na travnik Školj, od koder se, v lepem vremenu, odpre pogled na ajdovsko ravan. Žal je bil naš razgled bolj meglen, a nas je navdušil travnik in slišati je bilo: »To si pridem pa ogledat v maju.« Nekoliko bolj strm spust smo izpeljali zelo počasi, v izogib bolečim kolenom.
Sledil je obisk zgodovinskega mesteca Vipavski Križ, našega bisera, tako arhitekturnega kot literarnega. Imeli smo voden ogled Kapucinskega samostana, ki hrani kar nekaj dragocenosti, ki smo jih tudi videli.
Ob koncu ogledov so nas pričakali krofi, domač jabolčnik in tudi nekaj takega, kar pogreje, s čemer smo si pričarali »pustno vzdušje«…a ja, tudi naša pustna šema je k temu pripomogla….poimenovali smo jo »versačijeva miška«.