Vrsto let napovedovan in zavoljo neugodnega vremena, kot tudi covida, odpovedovan pohod na najvišjo goro severne Hrvaške, smo končno uspeli izpeljati. Ivanščica nas je pričakala v lepem, sončnem vremenu, z množico pohodnikov in tekačev. Prav ta dan so namreč imeli organizirano prireditev: 24 ur Ivanščice, kar je pomenilo, da so tekmovalci imeli na voljo 24 ur za osvojitev lovorike – največ vzponov na goro.
Zaradi sklopa različnih okoliščin sta vodnika prilagodila potek poti, kar se je tudi med samim pohodom pokazalo kot pravilna rešitev, saj vsi pohodniki v tem letnem času še niso vrhunsko pripravljeni za daljše pohode.
Naš stari znanec, Jože, se je z avtobusom vešče prebil mimo množice avtomobilov in našel prikladen kolovoz, kjer smo se lahko v miru pripravili za pohod.
V enakomernem tempu smo se, skozi prebujajoči bukov gozd, povzpeli najprej do Malega in nato do Velikega Konja. Pot je bila nekoliko strmejša, a lepo speljana, tako da smo predvidenih 700 višincev prehodili v uri in tričetrt. Prispevši na sedlo smo jo družno ubrali do novo zgrajene kapelice, se za nekaj časa posedli na njenih stopnicah, predvsem zavoljo »gasilske« in jo prav kmalu mahnili proti koči, kjer je bil čas za dobrote iz nahrbtnika.
Sledil je še individualni pogled z razglednega stolpa in spust v dolino. Vodnika sta, zato, da naredimo »krožno«, izbrala drugo pot, ki pa je bila na nekaterih mestih nekoliko bolj zahtevna, predvsem zaradi spolzkosti vlažnih tal, kar je pomenilo – previden korak!
Čas celotnega pohoda, ki je bil krajši od predvidenega, nam je, pred odhodom, dopuščal še nekoliko sproščenega klepeta, nekaterim pa trenutek poležavanja na suhi travi. Pri tem smo nazdravili novopečenemu pripadniku »največje stranke« in mu zaželeli, da naj dolgooooo traja.