Napovedana lepa sobota nas je opogumila, da se podamo v Borovniški Pekel, ki se nahaja na obrobju Ljubljanskega Barja, kajti približujejo se tisti dnevi, ko »peklenščki« obiskujejo ta svet. In kje jih lahko mi najdemo? Morda v Peklu. In res, na samem vhodu v sotesko nas je pozdravila skulptura samega peklenščka.
Sam vzpon skozi sotesko, višine cca 315 m, se prične pri prvem slapu, ki je visok »skromnih« 5 m. Tu smo prečili Borovniščico in se pričeli vzpenjati po ozki soteski do drugega slapu. Ta je že mogočnejši, saj meri že lepih 16 m.
Sledi ponovno prečenje do tretjega slapu, ki se ponaša že z 18 m. Da je nadaljevanje poti bolj dostopno za obiskovalce, so postavili kovinske letve in mostič, prek katerega se vzpnemo do najlepšega, četrtega slapu , ki je tretjemu v višino ušel za 2 m (20 m).
Od četrtega, do petega slapu nas je popeljala dobro nadelana steza. Ob tem slapu, ki je visok 20 m smo naleteli na ostanke samodejne črpalke za vodo (ovna), ki je z vodo oskrbovala zaselke na planoti.
Tu smo zadnjič prečili potok in se povzpeli, mimo ostankov starega mlina, na cesto. Prispevši na sonce smo si poiskali vsak svoje »sedalo« in si privoščili malico.
Sledil je še umirjen pohod (deloma po cesti, deloma po gozdu) do Kmetije odprtih vrat, kjer so nas prijazno postregli in seveda nadaljevanje pohoda do našega avtobusa, ki nas je čakal pri vstopu v sotesko.
Vsi smo se strinjali, da ta naš, Borovniški Pekel ni čisto nič vroč, prej leden, kajti topla oblačila in rokavice nismo sneli vse do izhoda iz soteske.
Pot, ki smo jo prehodili je kar strma, lepo označena in varovana, sem ter tja pa je kljub temu bil potreben zanesljiv korak, predvsem zavoljo listja, ki je prekrivalo skale in korenine.