Ugibanje, kam naj Ivan zapelje avtobus, je bilo tokrat težje kot običajno, kajti nihče ni pričakoval, da bomo Gorenjci ostali na Gorenjskem. Še večja uganka je bila smer pohoda, kajti izhodišče naj bi bila Kamna Gorica, a smer ni bila Jelovica, marveč nam (razen našemu »starosti« pohodov Ivanu in skoraj domačinu Krešotu) povsem neznana, Kamnogoriška razgledna pot.
Torej, po jutranji kavici smo se podali na pot, ki v začetku poteka med gozdom na eni in travnikom na drugi strani, kjer so se pasle lame in ovce. Polagoma smo zapustili travnik in se podali v sotesko (imenovano Galerija), ki jo krasijo mogočni balvani in še bolj mogočna drevesa, po zapisih na informativnih tablah pa tudi bogat rastlinski svet, ki si ga bo potrebno ogledati v spomladanskem času.
»Okno v svet« nas je iz soteske popeljalo na lepo speljano pot po travnikih in gozdu do razvalin Lipniškega gradu imenovanega tudi Pusti grad ali Waldenberg. Ker nam je megla zakrivala razglede, smo se le malce okrepčali in se spustili proti Lancovem, kjer nas je čakal topel avtobus.
Sledila je pot v Planico, zibelko našega narodnega športa. Tam nas je pričakal sneg, sonce in naš vodnik g. Dejan Mezek, ki nas je – z veliko mero posluha, iz katerega je vel ponos na Nordijski center – popeljal v zgodovino, ko so bile v dolini Pod Poncami v 30-ih letih prejšnjega stoletja zasajene prve lopate, do današnjega sodobnega centra. Seznanil nas je tudi z zgodovino skokov, poletov in tekaškimi veščinami.
Kar težko nam je bilo zapustiti sneg in sonček, a čakal nas je Slovenski planinski muzej in v njem mož, ki pozna razvoj slovenskega planinstva do obisti. Imenuje se Požganc. Pravi Požganc je bil desna roka Jakoba Aljaža, tokratni pa nam je, v pravi opravi, v »mojstranškem« narečju pričaral ves trud, ki so ga vložili v ohranitev slovenstva na Triglavu. Pripovedoval nam je o postavitvi prve koče na Kredarici, o postavitvi stolpa, o vseh poteh, ki jih je bilo potrebno vklesati in zavarovati, o vseh enormnih naporih takratnih entuziastov, da se danes praktično lahko »sprehodimo« na Triglav. In da je bilo naše »popotovanje« s prvimi gorniki bolj pristno, nas je Požganc pogostil s pravo planinsko malico – v culo zavit hlebček kruha in jabolko.
Za konec tokratnega potepanja je bila pripravljena še večerja v gostišču PrˊŽeleznˊk, seveda v »gorenjskem stilu«: pečenica, krvavica in kislo zelje.
Jutranja skepsa: Gorenjci na Gorenjsko v neznano? se je čez dan povsem razblinila in spremenila v vsesplošno navdušenje.
Hvala Janku Brovču in Klemenu Ručigaju, ki sta nam odkrila, vsem znano, pa vendar neznano Gorenjsko.