Tam, kjer se slovenska meja približa Tržaškemu zalivu le na dva kilometra, je za večino nepoznan, a lep in težko prehoden kraški svet. Še vedno od granat, strelskih jarkov preorane gmajne, kjer še vedno slutimo steze, ki so v času 1915 do 1917 povezovale položaje. Fronta se je tu začela in se po soš …
Tam, kjer se slovenska meja približa Tržaškemu zalivu le na dva kilometra, je za večino nepoznan, a lep in težko prehoden kraški svet. Še vedno od granat, strelskih jarkov preorane gmajne, kjer še vedno slutimo steze, ki so v času 1915 do 1917 povezovale položaje. Fronta se je tu začela in se po soški dolini preko hribov vlekla do Trbiža, pa še naprej v Dolomite. Tu je trpelo na milijone soldatov, dotrpelo pa veliko stotisočev. Narava je mnoge rane že zacelila, gmajna je prerasla goličave, ostalo pa je še marsikaj. Jama Krompirjevka, kjer je naenkrat našlo varen zaklon 500 ranjencev, Lojzova jama, ki je v več nadstropjih nudila zavetje stotinam soldatov, Klobasna jama, ozkotirna železniška proga, ki je v eno smer neprenehoma omogočala preskrbo fronte. Nasipi so deloma še skoraj nedotaknjeni. Od vsepovsod žari ruj. Ob lepem vremenu pa je pred nami morje do Trsta in Gradeža. Pod nami je Tržič, Devin, Sesljan, za nami pa, poleg Škabrijela nad Gorico in Prižnice nad Kanalom, najbolj krvavi hribi cele soške fronte – Fajtji hrib in Veliki vrh ter greben do Trstelja.