Obetavna vremenska napoved je v zadnjem hipu izzvala pravi mali plaz prijav – želja pridružiti se na nedeljski turi. Kar za mali avtobus nas je bilo in tako zelo jesensko jutro visoko nad Staro Fužino nas je dokončno prebudilo.
Cesto smo kmalu zapustili in hoja po mehkih gozdnih tleh je bila mnogo prijetnejša. Vsak zatopljen v svoje misli ali v klepet s prijateljem. Pršivec je poseben vrh, v vsakem vremenu drugačen. Danes se je obdal v skrivnostne vlažne meglice, drevje poraslo po njegovih pobočjih je bilo zaradi brezveterja posuto s tisoči deževnih kapelj. Kje si sonce, da bi deževne kaplje spremenilo v lesketajoče bisere? Sonce celo naše solze spreminja v bisere………….
S strmih robov smo le slutili Bohinjsko jezero, pravzaprav je bilo jezero tokrat pravo – morje. In viharniki – uporniki neurjem, plazovom, strelam, mrazu, vetru – so nas nemo opazovali. Veličastni so v svojem boju. Skoraj s strahom smo se jih dotikali, da bi ne zmotili njihovega sna.
Stali smo na vrhu najlepšega razglednika, ki je sicer v jasnem dnevu obdan z venci vrhov in videli nismo – ničesar. Toda tik pred odhodom je posijalo – sonce. Telesa so se ogrela, pogledi razjasnili in jezički razvezali. Še lepše je bilo hoditi po jesenskih poteh, med visokimi barvastimi macesni, čez slikovite in že osamljene planine: Viševnik, Dedno polje, Planina pri jezeru, Vodični vrh, Vogar……….. Nikamor se nam ni mudilo. Bil je dan za opazovanje, za pogovore, za užitek, za sanje, za smeh in – malice. Vsak od udeležencev ga je doživel po svojih željah.
Na koncu sporočilo enega od viharnikov: zazri se v daljave, v nebo, k vrhovom in pozabi, da živiš na dnu………