Majhna skupinica veselo razpoloženih pohodnikov je bila ravno pravšnja, da ni zmotila miru Pokljuške soteske, ko smo v bleščečem sončnem jutru vstopili vanjo. Vzeli smo si čas in pokukali v njene skrivnosti, podarila nam je prve pomladne rožice in mlado brstje, nas dobrohotno spustila skozi ozek pre …
Majhna skupinica veselo razpoloženih pohodnikov je bila ravno pravšnja, da ni zmotila miru Pokljuške soteske, ko smo v bleščečem sončnem jutru vstopili vanjo. Vzeli smo si čas in pokukali v njene skrivnosti, podarila nam je prve pomladne rožice in mlado brstje, nas dobrohotno spustila skozi ozek preduh v zgornji vrtec, ki je bil še pokrit s snegom, nam dala slutiti, da so tudi tukaj pozimi gospodarili plazovi, saj so pustili za sabo razmajano galerijo in ograje. Med strmimi stenami, skalami nenavadnih oblik in skrivnostnimi luknjami se razbohoti domišljija in mimogrede lahko nastane zgodba o jamskem medvedu ali o vilah in škratih…
Pravo nasprotje Pokljuški soteski je bližnja soteska Vintgar, ki je v letošnji pomladi še posebno divja in glasna. Tu smo doživeli veličastno godbo deroče Radovne, se povzpeli skozi mlado bukovje do cerkvice sv. Katarine, si privoščili počitek s čudovitimi razgledi na pomladno prebujene vasice in še vedno zimsko zaspane Karavanke. Ta dan nam je bilo ponujeno vse, kar si srce želi po dolgi zimi: mehke stezice med ozelenelimi pašniki, kjer se spet pasejo ovce in krave, zeleneče lipe, begajoči martinčki, božajoče sonce…. Vse to in še mnogo več smo našli na našem izletu. Prav zares smo jo dočakali – novo pomlad.