Letošnji, 10. Tradicionalni pohod na Čemšenik nam je uspelo izpeljati, tik pred popolno zaustavitvijo javnega življenja, zavoljo ukrepov za zajezitev širjenja okužb s Covidom. Tudi v času priprav na pohod so veljale določene omejitve, zato je bilo v razpisu navedeno, da se na izhodišče pripeljemo z lastnimi avtomobili.
Z Žigom sva se odločila, da ponudiva dve možni poti, izbrali bi jo na dan pohoda, glede na kondicijo prijavljenih pohodnikov. Prva je bila lažja: mimo koče na Babo, s počitkom na novo postavljeni klopci in spust po prav tako novo trasiranem delu Panoramske poti nazaj do koče. Druga opcija je bila zahtevnejša: mimo skednja po na novo očiščeni poti prek »Zajčje doline« na Panoramsko pot in po njej do koče.
Do petka sem prejela malo prijav, nekateri med njimi so bili tudi pohodniki z zdravstvenimi težavami, zato sem se odločila, da bomo pohod izvedli zgolj do koče, za kar pa vodnika nismo potrebovali (tudi sicer sta bila med udeleženci dva vodnika), zato sva se z Žigom dogovorila, da ga tokrat, kot vodnika, ne potrebujemo.
Petek popoldan in sobota sta prinesla preobrat. Na pohod se je prijavilo kar nekaj kondicijsko močnejših kandidatov, zato sem se odločila, da je pohod v organizaciji društva zgolj do koče, naprej pa v lastni organizaciji, s čimer so se vsi pohodniki strinjali. V prijetnem vzdušju in zmernem koraku smo prispeli do koče, kjer sta nas prijazno pričakala oskrbnika s čajem in pehtranko.
Sonček je prijetno grel, čajček je bil odličen, da o pehtranki ne izgubljamo besed. Pogled se mi je ustavil na ogromnem kupu bukovih drv, ki so čakale pridne roke, da jih zložijo. Na moj poziv: »Fantje, a ste za to, da zložimo drva?« so se vsi, ki so bili »pri moči« nemudoma postavili v vrsto in kup nametanih drv je polagoma postajal urejena skladovnica. Tudi za preostali del pohodnic/pohodnikov je bilo pripravljeno delo. Narezati in speči je bilo potrebno kostanj. Ravno, ko so bila drva lepo poravnana, je bil kostanj pečen. U, kako se je prilegel. Tudi odličen štrudelj, ki ga je postregla oskrbnica, je »padel na plodna tla«.
Ura se je bližala dvanajsti, nihče več ni imel potrebe po dodatnih poteh, zato smo se polagoma odpravili v dolino s prijetnim občutkom, da smo, ne le izpeljali 10. Tradicionalni pohod, marveč tudi opravili dobro delo.
Fotografije: Rozalija Rajgelj: 1, 5, 7, 8, 9, 10 in Milan Čelik: 2, 3, 4, 6, 11, 12