TRAVNIK

Zadnja sobota v oktobru, najbrž zadnji topli dnevi v letošnjem letu in sodeč po programu PD Iskra, zadnji letošnji obisk visokogorja. Tokrat so nas Tatjana, Andrej in Stanko popeljali v odmaknjeni, samotni svet med Trento in Dolino Triglavskih jezer, na Travnik. Iz Soške doline smo zavili proti vasi Na Skali in se pripeljali do idilične hišice, kjer v prostem času domujeta Biba in Franci. Od tu pa pot pod noge, naravnost na greben in prvi vrh, Plazki Kuk. No, ne ravno naravnost. Treba se je bilo vzpeti za dobrih tisoč metrov višinske razlike po brezpotju. Nikjer nobenih markacij, še možicev ni. Včasih slutiš stezico, pa se že izgubi v skalovju. Stopaš po preprogah zelenja, vmes pa mnogi sledovi posušenih planik. Kakšno razkošje cvetja mora to biti poleti! Z vrha Kuka se zazremo v dolino Soče in tja čez v zahodne Julijce. Pred nami pa so še štirje grebenski vrhovi do cilja. Prečenje grebena je slikovito, ponekod kar malo drzno, saj nas gosto ruševje izriva na prepadni rob grebena. Ko pridemo do Travniške škrbine, je pred nami le še zložno pobočje Travnika (je res najbolj travnat v grebenu) in že smo na vrhu. Razgled se ponuja vse tja do Viša in Montaža, pa Triglava in južnih bohinjskih gora, le Plaski Vogel tik pred nami se zavija v meglo.

Sestopamo do Travniške škrbine po isti poti, potem pa pod grebeni po Travniški dolini med razkošno obarvanimi macesni. Nekateri so še zeleni, drugi žarijo rumeno in se prelivajo v rjavo.  Prek skalnega praga se spustimo do opuščene ovčje planine Za Skalo, kjer so konec sedemdesetih let nehali s pašo. Danes na tiste čase spominja le še lesen, delno obnovljen pastirski stan in  dobro uhojena in vzdrževana steza, ki nas primerno utrujene pripelje  nazaj na izhodišče. Tu nas čaka presenečenje. Čaj, kava, slastne palačinke, mmm. Tatjana, seveda, kdo drug bi šel po devetih urah hoje delat palačinke za dvajset ljudi!

Vsak svoj delček Zlatorogovega kraljestva odnašamo s seboj, ko se poslavljamo od gostoljubnih prijateljev in se zahvaljujemo za prelep dan njima in vodnikom.