ALBANIJA 2005

Od 23.7. do 4.8.2005.
Po številnih organizacijskih težavah, ki so ves čas bile na: iti ali ne iti, smo končno – tudi ob pomoči našega bivšega predsednika Milana Kučana, našli pravo zvezo. To je bil Jani Ziso, predsednik albanske Alpinistične zveze. Jani je že med dogovarjanjem pokazal ogromno organizacijskih sposobnosti in se celo ponudil, da nas bo ves čas spremljal.
 
Planinci Planinskega društva Iskra iz Kranja smo se odpravljali v deželo, ki že dolgo živi svoje življenje in je trenutno v fazah od kamene do atomske dobe hkrati, ki je polna slabih cest tipa hudournik in ima celo avtocesto, ki ima hotele od najbolj ubogih, do najbolj luksuznih, ki nima nobenega kampa, ki nima nobene markirane, kaj šele zavarovane planinske poti, ki nima nobene planinske koče ali bivaka, ki nima nobene planinske karte, ki nima organiziranih planincev ima pa zvezo alpinističnih klubov, ki jih je kar nekaj v Albaniji. Velikokrat smo se s svojimi vodniki v gorah počutili, kot se je najbrž davno tega počutil Julius Kugy.
 
Albanija je dežela tisočerih Mercedesev ,  starih in tudi čisto novih!
 
Jani nam je vse uredil:  da je bil avtobus vedno na varnem, ko smo morali na pot s kombiji;  vedno nam je priskrbel vodnike, ki velikokrat sami niso vedeli za pot; vedno nam je preskrbel namestitev v primernih hotelih ali nam je izbral primerne prostore, kjer smo lahko postavili naše šotore;  vselej smo lahko nabavili hrano in pijačo, ali pa smo se lahko pošteno najedli v zglednih restavracijah.
 
Vsak dan naše poti je bil nekaj posebnega. Na pot smo odšli s tržiškim Integralom. Avtobus je umetelno krmilil najprej Ante do Sarajeva, potem pa ves čas Jožko, ki je imel  dosti opraviti s cestami in ovirami na njih.
 
MAJA JEZERCE, 2694 m
Iz vasi Koplik smo se s kombiji odcijazili po dolgi dolini in preko visokega sedla v vas »za devetimi gorami«, v Tethi, kjer je ostal manjši del skupine. Ostali smo se takoj po prepakiranju odpravili za konji visoko v osrčje Prokletij, kjer smo postavili šotore in prenočili. Naslednji dan smo že ob petih sopli v breg proti sedlu nad nami. Na sedlu smo pričeli z iskanjem prehodov v smeri našega cilja. Albanski vodniki so bili precej negotovi in so se po skoraj treh urah zelo razveselili nekaj metrske puščice narisane na skalo, ki je kazala v desno. Potem smo odkrili še nekaj rdečih pik in se dokopali do predvrha. Tam je domačim vodnikom zmanjkalo idej in sami smo se pognali v iskanje prehodov. Večini udeležencev je padlo srce v hlače, devet nepremagljivih pa je nadaljevalo. Andrej je odkril ključno mesto in kar hitro smo dosegli vrh. Z nami je bil en sam spremljevalec s polivinilasto vrečko v roki, v kateri pa je imel le eno kumaro in dva korenja. Med tem, ko smo  dosegli vrh, sta Janez in Joži ostale varno pripeljala v tabor. Iz samega besa pa so za nami na vrh prišli še ostali trije vodniki in skupaj smo se veselili zmage.
 
Med sestopom sem z vrvjo zavaroval ključno mesto, zanamcem pa smo postavili tudi nekaj možicev v pomoč pri orientaciji. Ko smo se vrnili v  »naprej pomaknjeno bazo«, smo takoj podrli šotore in se odpravili v dolino. Pot so nam sladkale jagode in v dolini še zadnji studenček, grenilo pa spoznanje, da bomo do prave baze morali še vsaj dve uri navkreber. Naši organizatorji so nam priskrbeli  presenečenje; razmajan tovornjak je na ploščad sprejel celotno moštvo, le sam sem, kot »komandante«, smel v kabino. Vožnja je bila podkrepljena s pesmijo »E viva Albanija« (ki jo je spesnila in priredila Boža) in mnogoterimi vzdihi in kriki. V bazi smo bili sprejeti s cvetjem, z ovacijami in odlično enolončnico. Tako lep sprejem nam je pripravila naša »pozadina«.
 
OSTROVICA, 2360 m
Iz izhodišča Korče smo se zopet odpeljali s kombiji do skromne vasice,  se oprtani odpravili do podrte gozdarske koče in se tam utaborili. Studenček nam je dal vode, gozd slastne jagode, nahrbtniki pa juhico in druge dobrote. Vstajanje ob pol petih, nekaj standardnih gibov, postroj in jutranje bezljanje nekam navzdol. Ko se je zdanilo, smo se tudi mi pričeli vzpenjati. Mimo preprostega pastirskega bivališča iz vej in kož ter mnogih razjarjenih, na srečo privezanih psov, ki so varovali črede ovac in koz pred volkovi, smo se po širokih travnikih povzpeli do vznožja naše gore. Tokrat je šel z nami še Jani, najprej na konju (kot se za njegove tri »bajpase« spodobi), potem pa tudi peš. Z nami je bil vodnik, ki je dobro poznal pot. Po strmem pobočju smo se vzpeli  pod sedlo, kjer smo pomalicali in nato nadaljevali do levega vrha. Na vrhu nas je bilo 34. Sledilo je  obvezno slikanje, vsak pa je dobil še hostijo v obliki zvrhane žlice jagod, ki jih je delila Boža.
 
Potem smo se odpravili še na desni  (vzhodni) vrh, ki pa se je izkazal za nižjega in se nato odpravili nazaj v dolino. Malo smo jo ubrali na svoje, pa nas je Jani, ki je bil spet  na konju, prignal na že znano pot (ki je bila daljša in zabeljena še z zoprnim vzponom). Sonce je pribijalo in na meji sončarice smo dosegli bazo. Vsakega je namesto rož  čakalo po eno pivce (ki ga je iz vasi prinesel veseli Štajerc) in topla hrana iz »zaledja«. Iz skromnega studenčka so »zaledniki« zgradili urejeno kopalnico, ki je imela celo navodila za uporabo. Ti zlati zaledniki…
 
TOMMORI, 2414 m
Izhodišče: Čorovoda. Dolga in vijugasta cesta, sprejem pri županu petdesetih vasi, nadaljevanje vožnje do trde teme in na koncu presenečenje: spali bomo v zidani romarski postojanki.
 
Naslednjega jutra nas počaka vodnik, ki je  oborožen s puško in ozaljšan z naboji v stilu Vajta Erpa. Nekaj časa iščemo pot in ko jo najdemo ni nobenih problemov več. Vzpenjamo se na muslimansko sveto goro, ki jo na vrhu krasi majhna mošeja z grobnico. Sem naj bi v davni preteklosti naravnost iz Arabije čudežno prispel  svečenik z družino vred. Gora je na debelo porasla s kamilicami, na vrhu pa je polno ovčjih rogov, ki  so ostanki vsakoletnega obrednega krvavega žrtvovanja. Mi nismo nikogar žrtvovali in smo se kar po isti poti vrnili do romarske postojanke ter se nato v grozljivi nevihti odpeljali v dolino. Bliskanju, grmenju in tolčenju toče so se pridružile še narasle vode, ki so poplavile cesto,  jo odnašale, podirali so se bregovi nad cesto in robovi ceste…Samo velike oči in tišina so spremljale našo vožnjo.

NORI DAN NA AVTOBUSU
Ta dan nismo imeli gorniških ciljev. Čakala nas je le dolga vožnja do Gjirocastre, ogled tega Unescovega mesta, njegove trdnjave, rojstne hiše Enverja Hodže, obisk albanskega »Monte Carla«, Sarande in povratek ob južni obali do naše nove baze Llogora. Cesta, ki je bila za tujce še do nedavnega zaprta zaradi albanske podmorniške baze, nam je pokazala prave zobe. Najprej smo se vozili med oljčnimi nasadi, nato pa po ozki poti do manjših turističnih krajev s čudovitimi plažami , okrašenimi z obveznimi bunkerji (menda jih je okoli 2.000.000; z besedo: dva milijona). Vse kar je bilo socialistično skupnega,  je razminirano. Potem pa cesta, ki je sicer asfaltirana, pa bi bilo precej bolje, če to ne bi bila: ozka, zvijugana, nad prepadi, z nasprotnim prometom, včasih na centimeter natančna za naš avtobus in ko se že  približujemo rešitvi, še most nad sotesko s podrto ograjo in ostrim ovinkom. Vsega je konec. Tišina…. Jožko zakolne, ostali molimo, ko avtobus v popolni temi samo z notranjim kolesom spravlja centimeter za centimetrom čez. Končno mu uspe. Sledi aplavz in ponujena mu je »gajba« piva. Ko je ura že skoraj enajst zvečer prispemo v Llogoro, ki je 900 m nad morjem. Albanci nas počakajo z objemi in velikanskim ognjemetom. To je bil en dan, ko nismo šli v gore, udeležencev: iz Slovenije štirideset, dva iz Albanije, da o šoferju Jožku sploh ne govorimo.
 
ČORES,  2022 m
Čeprav smo imeli v načrtu Čiko, smo se naslednji dan odpravili na Čores, ki je lažje dostopna. Tokrat nas že tretjič na našem izletu spremlja televizija. Sproti obveščajo javnost, da se začenja gorništvo tudi v Albaniji. Ko zavijemo v gozd,  naš albanski prevajalec Geri sproti s sprejem markira pot, ki jo premagujemo. Priča smo prvemu markiranju poti v Albaniji. Globoko pod nami se peni morje, mi pa med požganimi borovci dosežemo vrh. Ker na vrhu ni vpisne knjige in tudi žiga ne, vpišemo na skalo
leto 2005 in PD Iskra Kranj.
 
Potem se odpravimo nazaj. Vročina kljub višini narašča. Že med potjo srečamo dve madžarski družini, ki sledita še svežim markacijam proti vrhu. Po okrepčilu v bližnji restavraciji, nazdravljanju in albanski ter slovenski himni, sledi najkrajša dnevna etapa. Že po kilometru vožnje se ustavimo v majhnih štiriposteljnih  hiškah okoli katerih se pasejo damjaki (jeleni in košute) ter tam prenočimo. Poslovimo se, od zdaj že našega Janija Zise in se mu za vse najtopleje zahvalimo. Jutri bo kopalni dan.
 
Po štirinajstih dneh in skromnemu pikniku ob južni jadranski magistrali si udeleženci in vodniki: Marjan,  Niko in Viki lahko oddahnemo, pa tudi Musi ni treba več po govoriti po albansko, Jožeta pa že čakajo novi šoferski izzivi.
 
To je bila avantura PD Iskra Kranj z naslovom ALBANIJA 2005.