Od 24.4. do 30.4.2022 – 7 dni.
Tokratni, drugi obisk našega društva v Albaniji, je bil osredotočen na albanski sever, kjer smo obiskali »Albanske Alpe«. Ker je letalski prevoznik spremenil urnik poleta (namesto jutranjih ur nam je določil popoldanski termin), je bilo potrebno program prilagoditi. Tako smo prvo noč prespali v mestu Skadar, ki leži nekako na pol poti do našega izhodišča, vasico Theth.
Drugo jutro je sledila vožnja po serpentinah, kjer nas je pozdravil visok sneg, lepo vreme in prekrasni razgledi. Seveda smo ob počitku na vrhu prelaza preizkusili tudi sneg, malce je držal, malce se je udiral. Po prihodu v Theth je sledil pohod do slapa Grunas, ki nekoliko spominja na naš slap Savico. Selfiji, počitek in uživanje ob pršenju vode, smo morali kmalu zapustiti, kajti čakal nas je še ogled naravnega bazena, imenovanega »Modro oko« ter nadaljevanje poti ob nebeško modri reki do brunarice, kjer nas je čakalo piknik kosilo. Po približno 12 km prehojene poti, dobri malici in seveda hladnem pivu, je marsikomu prijala osvežitev v kristalno čisti vodi, pa čeprav so to bile samo noge.
Naši skrbni vodniki (tako slovenski , kot albanski) so nam z »zanimivim« prevozom, prihranili dvanajst kilometrsko vračanje. Zanimivo pravim zato, ker so bile ceste in prevozna sredstva nekako v stilu kultnega filma »Ko to tamo peva.« Ampak to nas ni motilo, še več, bilo je na moč zabavno. Po spanju, ki ga je »motil« zgolj neizmerni mir in petelinova budnica, je bil čas za naslednji podvig. Pohod iz Thetha v Valbone. Na robu prehoda iz kopnega v snežne razmere je bil počitek, malica in tudi sveža kava. Kočo, pri kateri smo počivali, oskrbujejo s konji.
Za spust s prelaza Qafa e Valbones vodiči niso ničesar prepustili slučaju, marveč so se maximalno pripravili. Poleg dveh naših, Sašota in Nejca, so se nam pridružili še štirje albanski vodiči. Spust s prelaza so zavarovali z vrvjo, se porazporedili vzdolž strmine, pri tem pa nas budno spremljali. V kolikor je kdo potreboval pomoč (sneg se je udiral, na nekaterih delih pa je drselo), so bili takoj ob njem. Po uspešnem 200 meterskem spustu, sta se dva albanska vodnika poslovila, mi pa smo nadaljevali s spustom, malo po nogah, malo po »ta zadnji« a tokrat ni bilo več tako strmo.
Vzdušje je bilo prešerno, vse do manjše koče v vasi Ragam, v kateri smo oskrbnika presenetili, saj mu je zmanjkalo vse pijače. No pa nam to ni ravno pokvarilo veselja, saj če je sila, je tudi voda dobra. Dodatno navdušenje so ponovno poželi naši kombiji/mercedes, ki so nam prihranili dobršen del poti.
Četrti dan nas je čakal pohod na Piramido (2039m). Kaj zapisati? Noben superlativ ne more opisati trenutkov, ki smo jih bili deležni tam gori. Naj govorijo slike.
Peti dan je pomenil zaključek pohodništva. Pred nami je bila dveurna panoramska vožnja z ladjico po jezeru Komani. Umetno akumulacijsko jezero je ustvarilo zanimivo vodno pot med skalnimi gorami in slikovitimi griči, ter sem ter tja kakšnim otočkom. Pri jezu sta nas čakala avtobusa, da sta nas popeljala v mesto Berat.
Češnja na torti tokratnega potovanja pa je bila namestitev v samem gradu, ki stoji visoko nad mestom Berat. Večerjo je popestril lokalni harmonikar, čeprav je uvodno pesem zaigrala Janina, ki je bila tudi pobudnica tega presenečenja.
Vsak pohod ima svoj konec. Po ogledu Unescovega mesta Berat, je bil uradni zaključek našega potepanja po Albaniji, kosilo v vinorodnem okolišu Roshnik, kjer so nam na turistični kmetiji Alpeta postregli tradicionalno kosilo in njihovo vino. Tudi rakija ni manjkala, tako da so nekatere zasrbele tudi pete.
Za odlično organizacijo potovanja je zaslužna Agencija Experience, zato se ji na tem mestu, v imenu PD iskreno zahvaljujem.
