V soboto 2. aprila 2016 smo v PD Iskra Kranj izvedli izlet v deželo Štajersko, v objem Pohorja. “Hišni” prevoznik Ivan nas je zapeljal čez Trojane, kjer smo se ustavili na jutranji kavici in dalje skozi Slovensko Bistrico v Zgornjo Bistrico. Do začetka soteske Bistriški Vintgar ni šlo, ker obnavljajo cesto. Nič za to, slab kilometer ravnine do vstopa v sotesko nam ni vzel dobre volje.
Pred vzponom smo si ogledali informacijsko tablo, kjer so nazorno opisane njene značilnosti. Pot skoznjo poteka ob ali v bližini potoka Bistrica, ki izvira v Bojtini na Pohorju na višini okrog 1000m. Med “sestopom” v ravnino ustvarja številne slapove in kaskade, vseskozi pa z glasnim žuborenjem in tudi rohnenjem opozarja pohodnike nase.
Začetek do rimskega kamnoloma poteka pot dokaj zlagoma, tudi potok ustvarja le manjše slapiče, je pa njegov tek dokaj hiter. Prostor pri kamnolomu je opremljen s panoji, ki prikazujejo zgodovino lomljenja marmorja, ustroj zemeljskih plasti in vrste kamnin. Poleg tega so postavljene tudi klopi, da se obiskovalci lahko odpočijejo in naužijejo pesmi potoka. Tudi mi smo te danosti izkoristili za kratek čas, nato pa se pognali v strmino. Po urnem vzponu smo prišli do najvišjega slapa, Šum imenovanega. Ob njem je do zložnejše steze najzahtevnejši del, k sreči dokaj kratek in tudi dobro varovan.
V nadaljevanju se je menjal ritem hoje od kratkih spustov do strmejših delov. Našo pozornost so pritegnili številni ostanki mlinov, pa tudi nekaj visokih slapov in glasnih kaskad. Ko se je vodni tok malo umiril, smo prispeli do edinega še ohranjenega Štampoharjevega mlina. Na drugem bregu pa smo opazili nekoč zelo znano Maroltovo jelko, največjo v tem delu Evrope. Kot vsaka stvar na tej zemlji, ima tudi ona omejeno življenjsko dobo, zato počiva njeno ogromno deblo na tleh.
Po ogledu zanimivosti, kar smo izkoristili za premor, nas je pot vodila ob strugi umirjenega potoka do ceste, oz. travnikov Močnikove domačije. Po malici smo nadaljevali s hojo mimo mogočne kmetije proti smučišču Trije kralji, kjer je bil naš končni cilj in kjer nas je čakal avtobus. Da pa smo prišli do cilja, smo morali “predihati” kar nekaj hudih klancev. Nekaj poti smo prehodili “malo po svoje”, pri čemer so nam prav prišli nasveti domačinov.
Na koncu smo se v hotelu “Jurček”okrepčali in zadovoljni z lepim izletom in še lepšim vremenom odpravili tja, kjer je najlepše – domov.