Letos mineva 60 let odkar so kranjski planinci, na (ne)izpostavljenem vršičku, na Plesmeh, prislonjenem v ostenje Kokrške Kočne nad Dolci, uspeli postaviti svoj bivak. Le še naketeri akterji tega izrednega in garaškega dejanja so živi.
Lani, ko je veter odkril staro pločevinasto streho in je že nastajala škoda, smo se najprej lotili začasne zaščite lesenega ostrešja bivaka, nekaj kasneje pa ga na novo prekrili, smo se zavedli pomembnosti 60 obletnice njegove postavitve. K sreči je bivak imel dolga leta tudi svoja »botra«, ki sta po svojih zmožnosti skrbela zanj. Nekaj te obnovitvene aktivnosti je razvidno iz naše slikovne galerije za 2011. Tako smo že lani obeleženje te obletnice vnesli v naš Program aktivnosti za 2012. Natančneje pa je bilo to obeleženje predvideno v razpisu ki ga je pripravil predsednik PD Iskra Kranj, skupaj z vodniškim odsekom.
Namen te galerijce in teksta je prikaz ene od možnih poti k bivaku, opis hoje in nekaj od tega kar hribovci na takih poteh podoživljamo. Slike v tozadevni galerijci bodo povedale največ, tekst pa bo to le še dopolnil. Z razpisom za proslavljanje te obletnice, bil je posredovan članstvu in širši javnosti, so bili predvideni trije dostopi k bivaku, eden od teh je prikazan v tej galeriji. Zaradi družinskih obveznosti sem obvezno prijavo, zamudil, ker pa je vreme kazalo na super in sem le bil prost, sva se s prijateljem dogovorila, da se te proslavitve le udeleživa in si izbrala pot za pristop.
Tako sva nenajavljena prva prispela na parkirišče pred Suhadolnikom. Ravno sva se pripravila za hojo so pričeli prihajati še ostali udeleženci. Bili smo veseli snidenja. Od tu tudi prvi fotki. Izkazalo se je, da ga lomi baterija, kar se rado zgodi čeprav sem jo pred odhodom napolnil. Zato sem med hojo bil prisiljen varčevati s fotkanjem kar je bila prava škoda.
Večina, že rutiniranih, planincev se je odločila za pristop po nemarkirani poti ki jo pogosto ubira Jože, naš častni član in dolgoletni skrbnik bivaka. S prijateljem pa sva se odločila za Frischaufovo markirano pot. Čakalo je naju dobrih 1000 m vzpona. S hojo sva prva pričela. Najprej mimo Emilovega avta, z druščino je že bil na Cojzovi, nato pa po cesti, ki se je vila čez pašnik proti zgornji planini kjer je na njenem koncu razcep poti. Izbrala sva pot čez Taško. Precej let je preteklo kar sva hodila tod, bilo je vse novo.
Zapihal je lahen vetrc ravno prav za rokavice in hlajenje telesa. Dobro označena gozdna steza naju privede pod Taško, ki se jo kar takoj lotiva. Lepo urejena in varovana pot naju privede na vrh, do razcepa. Med hojo pa ujameva trenutek sončevega dotika vršička kjer čepi naš bivak. Na razcepu prvič na kratko počijeva, le za obnovo moči in hranjenje. Dohiti naju par, ki prav tako počije, nekaj malega le rečemo. Do odcepa z glavne poti je še nekaj hoje, nikjer pa ni opaziti ostankov stare Frischaufove koče, pokaže pa se Cojzova na sedlu. Začetek poti je strm po zaraščajočem in rumplastem melišču, ki v redkem macesnevem gozdu in kasneje v skrotovju pride do ostenij Grintavca. Slikam kolikor da baterija. Pot v ostenju postaja vedno bolj zahtevna, skrotovje je vedno bolj redko začnejo se strme travnate vesine, ki ne dopuščajo napak. Med travnatimi mušelni so luknje, varovala so, lahko pa bi jih bilo več, posebno v delih poti ti. stolpih kjer se pot vije okoli njih in navzdol pa spet navzgor. Trava je ostra, kmalu imam roko krvavo. Treba je biti previden tako z Darkom bolj po malem fotkava pa še to le na sigurnih postankih. Razgledi so, le nekaj tega nama je uspelo posneti. Darkota prične izdajati zdravje. Počasi le pririneva v Sp. Dolce, kjer v resasti travi z redkimi krmežljavimi očnicami drugič počijeva. Z očmi iščeva bivak, ki čepi nekje nad nama, zaradi »varovalne« barve je komaj viden. Med polnjenejem baterij se razgledujeva, ugibava kje potekajo aktualne poti in kje vodi najina pot. Iz trav se pririneva do melišča prislonjenega v Jezersko Kočno. Pot je dobro označena in naju pripelje v poč stranskega grebena, na vrhu katerega se nama pokaže nadaljevanje poti do bivaka. Le še spust v naslednji rizel, ki pa je imel toliko variant prečenja, da sem bil zadregi izbrati primernega. Darko malce zaostaja, si še ni opomogel, mene pa žene k bivaku kjer že vidim prve obiskovalce. Nekaj naših je že pri bivaku, ostale raztresene v grupah vidim prihajati po strmem vršnem delu brezpotja. Vreme, sonce in razgledi – neopisljivo. Vsedem se na sam greben nad bivakom in uživam, Darko prihaja. Nabiramo moči, pogovori tečejo, vtisi vrejo iz nas, kavke nas oblegajo. Za pričetek slovesnosti moramo počakati še Emila in druščino ki bo prišla od Cojzove koče pa Metoda in Matjaža ki prideta z Grintovca.
Ko smo zbrani, in si novodošli opomorejo, Emil razdeli spominke in bone, privije na bivak novo ploščo in nas povabi pred bivak. Predstavi okoliščine in dogodke, ki so takrat privedli do postavitve. Simbolika, prisoten je bil tudi Šoder, ki je takrat k bivaku prinesel štedilnik. Matjaž zašpila na orglice, Emil in Milena na kratko zaplešeta, sledi slikanje po gasilsko. Slika in snema se tako, da to zagotovo ne bo edina galerijca, vsaj upam tako?
Prišel je čas za odhod. Ta del hoje je bolje slikovno dokumentiran, tako bodo fotke povedale več kot besedilo. Vračanje čez prvo melišče in po poči v melišča Sp. Dolcev je zahtevalo nekaj previdnosti. Tu smo se ločili, Milan je s skupino sestopal po Frischaufovi poti. Z Daretom jim nič ne zavidava, gre za zahteven sestop. Stanko in Breda nas ostale popeljeta po markirani poti proti Cojzovi. Med hojo si imamo veliko za povedati, skrbnik bivaka Jože pa nam razkrije kaj mu številka 1952 pomeni. Kar nekaj simbolike je bilo v njegovih besedah.
Dobršnem delu poti proti Cojzovi smo se ognili s hojo po bližnici (možici), ki je poteka po travnatem grabnu vse do prvih ovinkov glavne poti pod Cojzovo kočo. Nekaj naprej pri smerokazu z Darkom zašpiliva najino pot, sestopajoči po Frischaufovi pa so bili le nekaj malega pred nami. Noge so že nesigurne zato smo sestopili mimo Taške. Lepo speljana pot, le v spodnem delu je bila načeta oz. hudourniška. Naprej sestopamo po mehki gozdni stezi, ki nas na pričetku zgornje pašne planine pripelje do razcepa(druga špila), po lepem kolovozu pa prispemo k Suhadolniku na piknik »plac«.
Preživeli smo čudovit dan, hvala vsem za prijetno planinsko druženje.
