Letošnji marec je bil res pravi sušec, pravzaprav je bilo to kar vseh zadnjih pet mesecev. Vreme za hribovce je bilo pa, da bi dušo dal, za kaj drugega pa….?
Milanu sem se že kar predprijavil, da ne bi pozabil in bi potem prav žalostno ugotavljal, da ni več placa zame. Pa še, ko sem prišel pred Globus kar nekaj prej, je bil busek že skoraj poln in ni bilo izbire kam se vsesti. Večino mest so zasedli udeleženci že med vožnjo do Kranja, spet so bile v večini ženske. Z vožnjo smo pričeli ob 6.30. Milan pa nas je takoj seznanil z »maršruto« tako vožnje kot hoje. Nato je ene že med vožnjo kar pobralo tako, da je bilo kofetkanje združeno z trojanskimi krofi še kako dobrodošlo.
Ker smo se vozili za krajem in ne po AC smo videli več, čeprav nam je to vzelo nekaj več časa. V Zg. Poljčane (271m) smo prispeli ob 8.40. Po parkiranih vozilih smo videli, da bo danes Boč imel veliko obiska. Hitro se pripravimo in jo po kratkem asfaltu uberemo v strmo in listnato Detičkovo pot. To je obenem tudi gozdna učna pot tako, da smo se iz označb ob poti seznanjali s posebnostmi ob njej. Začetek je bil strm tako, da smo morali odvečna oblačila kar kmalu stlačiti v/na ruzake. Kasneje je pot potekala v številnih okljukih v redkem večinoma bukovem gozdu. Ker so včasih tod žgali apno, o čemer so pričale apnenice, je bil gozd redek in mlad, šele v vršnem delu Boča so bile taprave bukve. Cvetja in podrasti praktično ni bilo, šele na vrhu. Na počivališču dohitimo kolono štajersko-koroških hribovcev, se za nekaj časa pomešamo, nato pa nam kasneje dihajo za ovratnik. Pokaže se nam TV stolp, fotkamo in ponovno prečimo cesto. Nekaj naših zaostane tako, da ima Peter delo. Strmina kljub številnim okljukom ne popušča. Namenoma zaostanem, gledam nazaj proti Petru, če bi kaj rabil in v miru fotkam »zajlarijo« od zadaj in nazaj. Pririnemo na zahodni greben, kjer na stičišču poti vidimo koliko je še do vrha. Nadaljujemo ob ograji mimo vojaških objektov, TV stolp nas zviška mrko gleda. Prehitim že omenjeno kolono in sem že pri naših na vrhu, ki že lezejo na razgledni stolp, žigosajo, fotkajo in praznijo ruzake. Počivamo in si ob kramljanju polnimo baterije, ta zadnjih pa še kar ni. Ko pridejo, jim da Milan še nekaj časa, da si opomorejo. Čaka nas še kar nekaj hoje danes.
Malo čez 11. uro jo uberemo v dolino, oz. do Doma na Boču (657m), ki stoji na isti planoti kot cerkev Sv. Miklavža med Bočem in Drveniško goro. Stolp z vrha nas budno spremlja, pri domu pa je precej živahno. Nismo se dolgo obirali, le za pivo, nekaj štempljanja in na hitro kaj za v usta. Naš cilj je najprej rastišče velikonočnice, nato pa nekaj nižje ležeča Koča Velikonočnica.
Letos so te rožice bolj uboge, suša oz. premalo vlage, tako je komentiral prisotni stražar. Bilo je kar nekaj iskanja, ob ograjenem rastišču, katera je lepša in vredna fotkanja. Po cesti navzdol le prispemo do prijetne Koče Velikonočnica na katero pazi vedno zeleni stražar. Sledi nekaj daljši počitek tako, da se lahko tudi malce razgledamo. Pri tem nam pomaga mladi lastnik koče, ki Milanu tudi pomaga pri načrtovanju nekaj drugačne poti od načrtovane, kasneje pa nas tudi pospremi, da le ne bi zašli. Za prijetno kofetkanje poskrbi naša Alma, ki kofetarjem, namesto oskrbnika, skuha številne kavice. Prijetnega druženja je bilo kar prekmalu konec, odhajamo v dolino, čaka nas še ena gora. Pri ponovnem prihodu na cesto
ugledamo zapuščeno kmetijo in njen pod, ki nezadržno propadata, bila bi pa vredna muzeja na prostem. Tako so živeli naši dedje in ….?
Busek nas čaka v Zg. Kostrivnici, kjer na nas še vedno zre mogočni stolp. Čez Rogatec in skozi vas Donačka gora se zapeljemo do Rudijevega doma (590m) pod Donačko goro. Čeprav iz doma prijetno diši, se nemudoma odpravimo v strmino. Pot in hoja sta bili podobni kot na Boču, le da nas je vseskozi spremljalo cvetje, le proti vrhu ga je bilo manj. Še zanimivost, celo pot smo hodili po mivki, mestoma pomešani z listavko, vse je rastlo na tej podlagi. Hodimo po delu poti E7. Pririnemo na vrh (884m) in ob kratkem počitku le za nekaj malega v usta, za žigosanje, in za gasilsko sliko, nakar odrinemo še na Vzhodni vrh Donačke gore (883m). Grebenska pot, polna skal peščenca, zavije najprej navzdol (cca 30m) nato pa ponovno navzgor. Vseskozi smo v redkem bukovem gozdu kjer je južna stmina kar huda, nevarnost padca pa vseskozi prisotna. Čez čas se nam z leve pridruži »zajlarica« iz Čermožiša. Končno na vrhu. Nekateri rinemo prav v špičasti vrh z malo prostora. Štemplarji odkrijejo žig, pod vršno skalo, problem je spet blazinica. Marjan nam pojasni geologijo Donačke gore. Ni bilo placa za gasilsko. Odrinemo nazaj in smo pri tem spet previdni. Ko prispemo na Zahodni vrh, je tod vse polno planincev, tudi šolski otroci. Nagajivi vetrc pa raznaša mivko v oči in med zobe. Brez obiranja nadaljujemo s sestopom. Po okljukih in po mivki nam gre presenetljivo dobro tako, da smo kmalu spet pri busku in pri domu kjer še kar diši.
Hitimo se: »pregvantvat«, za šank po tekočine in po toplo hrano. Za tem pride še kofetkanje.
Zapiha hladen veter zato tako podprti in dobro razpoloženi v busku čakamo oba vodnika in na koncu še Almo.
Med vožnjo proti domu spredaj trije sedeči stresajo štose kot iz rokava, smeh kar traja, nihče ni zaspan. Iznajdljivi Lojz nas hitro in ceneje »dostavi« v Kranj, seveda jih bo pa še kar nekaj »stresel« spotoma proti svojemu domu.
Lep dan in izlet sta bila za nami tako, da mi ni bilo težko, pri urejanju fotk in tega teksta, se spomniti posameznih pripetljajev in jih zapisati. Več kot to pa vam bodo povedale tozadevne fotke.