Od 22.6. do 25.6.2012 – 4 dni.
Kot že vrsto let, smo se planinci PD Iskra Kranj tudi letos v času junijskega državnega praznika odpravili raziskovat nove kraje in vrhove na ozemlju Bosne in Hercegovine.
1. dan:
Zgodnji odhod ni bil nikakršna ovira, vsi udeleženci so pravočasno čakali na dogovorjenih mestih in ko se je v Ljubljani Ivanov avtobus napolnil »do roba«, smo nadaljevali mirno vožnjo preko Metlike in Karlovca ter ob dogovorjenem roku prispeli v Bihać, mesto, ki se med zelenimi grebeni Plješivice in Grmeća ogleduje v gladini reke Une. Tu smo se srečali s predstavnikoma PD Runolist. Niko je skupaj z njihovimi predstavniki pripravil program tur za tri dni.
Prva tura je bila kar »na pragu«, v bližini Bihaća. Najmlajši vodnik, komaj 28 letni Adnan, je prisedel v avtobus in zapeljali smo se do vasice Zavalja, ki je izhodišče za ture na Ličko Plješivico. Ker so najvišji vrhovi grebena zaradi mejnega območja nedostopni, smo bili zadovoljni tudi z vzponom na 1225 m visok Opaliti vrh in obiskom zavetišča in razglednika na Gredi. Kljub dokaj vročemu dnevu in pozno dopoldanski uri se je večina odločila za vzpon, del udeležencev pa se je vrnil v Bihać in se razgledal po mestu.
Po sestopu nas je čakala le še krajša vožnja do Bosanskega Petrovca, kjer smo se po Nikotovem razporedu razdelili po sobah v motelu No. 9, ki nas je gostil vse naslednje dni.
2. dan:
Sobota nas je pozdravila z oblačnim nebom in ob 7h je vseh 39 potnikov vključno z lokalnim vodnikom Alemom sedelo na avtobusu. Naš cilj je bilo Šatorsko jezero in 1873m visok vrh Šator, izhodišče ture pa kake tri ure vožnje oddaljeno. Kljub zagotovilom, da je cesta do Šatorskega jezera, ki leži na višini skoraj 1500m, prevozna tudi za avtobus, je naš šofer Ivan na edinem dovolj širokem ovinku avtobus ustavil, saj je bilo dovolj ogibanja udarnim jamam v makadamu, lomljenja suhih štrcljev in vej, ki so grozile, da bodo preluknjale pločevino.
Medtem se je nebo pričelo jasniti. Skupina pohodnikov je krenila na pot do jezera po povsem novo markirani poti, ki naj bi uradno otvoritev doživela v prihodnjih dneh. Le krajši del poti poteka po gozdu, nato pa se odpre slikovit pogled na pobočja Šatorja in gorske pokrajine pod goro. V popolni samoti smo prispeli do lovske opazovalnice na pobočju, kjer se odpre pogled na jezerce.
Kot je povedal vodnik Alem, so tu pogosti obiskovalci lovci. Prav pod Šatorjem je veliko območje privatnih lovskih revirjev, kjer cvete posel z lovom. Spustili smo se do zaprtega objekta, nekoč hotela in po krajšem počitku poiskali stezo do izvira Bulno vrelo, ki ima po pripovedovanju čudežno pomlajevalno in zdravilno moč.
Del skupine se je odločil počakati pri jezeru, večina pa nadaljevala pot mimo slikovitega jezera do sedla in po cvetočih travnatih pobočjih na vrh 1873m visokega Šatora. Skupina se je po poležavanju na vrhu razdelila, da so se nabiralci čajčkov lahko v miru »napasli« med blazinami materine dušice, detelje, gorske rese in drugih zdravilnih rož, ki so tu še posebno omamno dišale. Ko smo se približali jezeru, smo malo zavistno opazovali kopalca v jezeru, ki je bilo po njunem pričevanju nenavadno toplo.
V zadovoljnem kramljanju je minila pot do ceste, kjer smo se z navdušenjem pozdravili z B skupino, ki je dan preživela v okolici jezera. Pričakovali smo, da bomo pešačili še nekaj kilometrov po makadamu, pa nas je avtobus čakal na jutranjem parkirišču. Čas nas je že priganjal; le kratek postanek v Drvarju, kjer sameva muzej NOB in Titova pečina in dolga vožnja do motela in že je bila na mizi večerja. Naslednji dan nas je čakal vzpon na Osječenico, zato smo se kmalu porazgubili po sobah.
3. dan:
Osječenica – 1795m, je »hišna gora« Bosanskog Petrovca, vzpenja se nad Petrovačkim poljem. Planinci PD Iskra Kranj smo se tokrat nanjo povzpeli že tretjič, tudi tokrat v spremstvu vodnika Ermina, predsednika kluba Limit iz Bihaća. Na njihovi spletni strani v Galeriji se nahajajo fotografije izleta našega društva iz leta 2007, na spletni strani vodnika Alema pa zapis o naši letošnji turi in fotografije s Šatora:
http://alemjag.wordpress.com/2012/06/26/ator-planina-i-atorsko-jezero/
(Opomba Stanko 2026 – preveril povezavo in stran je še vedno aktivna)
Tudi letošnji vzpon je bil prelepo doživetje gore, ki jo imenujejo »vazdušna banja« – lahko bi prevedli aromaterapija. Po gozdni cesti smo se do izhodišča pripeljali s kombiji, nato pa zagrizli v strmino gozda. Nad gozdno mejo se začne en sam cvetlično-zeliščni vrt, ki ga prekinjajo strmi skalni podstavki s kaminom, kjer poteka atraktivnejši del ture. V zadnjem času so označili in uredili tudi kolesarske poti pod vrh in izdali lične karte z oznakami poti za pešce in kolesarje. Kljub temu, da je bila nedelja, smo bili edini obiskovalci na vrhu. Prve planince smo srečali šele na povratku, po vožnji do Bjelajske kule, kjer nas je v senci čakala naša B skupina. Vzpon do ruševin srednjeveške trdnjave, vročina in nabiranje zelišč so tudi njih utrudili in družno smo se odpravili do vasice Bjelaj. Vtise prelepega dne je nekoliko zasenčil pogled na ruševine nekdanjih domov….
4. dan:
Zadnji dan našega izleta smo preživeli v prijetni vožnji z mnogimi ovinki in postanki za oglede. Znova nas je očarala neokrnjena reka Una z globokimi soteskami in slapovi. Le delček te lepote smo videli, še več zaslutili. In si zaželeli spet vrniti v te kraje – tako kot poje sarajevska skupina Bijelo dugme:
»Hajdemo u planine«….