Od 25.6. do 28.6.2015 – 4 dni.
Tradicija še kar velja, tudi letos smo se planinci PD Iskra Kranj za slovenski praznik državnosti od 25. do 28. junija odpeljali v Bosno s ciljem povzpeti se na Treskavico, katero smo dolga leta občudovali ob vožnji mimo Sarajeva, dodali pa še greben Bitovina z glavnim vrhom Lisin. Organizacijo nastanitve in finančne zadeve smo zaradi novih vsiljenih pravil prepustili TA Chebul iz Kranja, ki je zadevo speljal v zadovoljstvo udeležencev.
V četrtek 25.junija, torej na praznični dan, nas je avtobus ob določeni uri odpeljal iz Kranja, posameznike pa smo pobirali še v Drulovki, na Bregu, v Šentvidu, ljubljanskih Fužinah in Grosuplju – kot bi šlo za medmestni avtobus. Nadaljnja vožnja je potekala običajno dokaj gladko tudi čez mejne prehode. Voznik Ivan je rutinirano pravočasno pritisnil na pravo kljuko. Pozno popoldne smo na Ilidži pri Sarajevu pobrali lokalnega vodnika Braca, velikega poznavalca bosanskih gora in se odpeljali na Igman, oziroma na Malo Polje, kjer so se odvijali skoki na ZOI 84. Le pet minut od parkirišča stoji lep in odlično opremljen ter vzdrževan planinski dom “Malo Polje”. Tu smo imeli dvodnevno oskrbo.
Naslednji dan smo vstali že ob 5.uri in se po zajtrku zapeljali v izhodišče vzpona na Malo Čabo (tudi Pakliješ,2086m). Vodič Braco je bil malo neodgovoren, saj je Ivan svoj 40 sedežni avtobus popeljal na pot, ki je problematična tudi za tovornjake. Nekaj škode je imel zaradi tega “podviga”. Po drugi strani pa smo imeli srečo, saj vrha po načrtovani smeri gotovo ne bi dosegli. O tem nekoliko pozneje. Hoja je v začetku potekala po kolovozu , nato pa prešla na prav romantično stezico, ki nas je v zmernem vzponu čez cvetoče travnike pripeljala na vrh Male Čabe.
Med potjo nam je vreme omogočilo, da smo občudovali lepo naravo in pa hribe, katere smo obiskali v preteklih letih. Na vrhu se je vreme spremenilo, zapihal je močan veter, ki je s seboj prinašal vlažno meglo. Le slikali smo se, nato pa pohiteli po dolgem grebenu. Žal na je bilo lepih razgledov, ki jih gotovo ponuja Treskavica ob ugodnem vremenu. Tudi nekaj snežnih nanosov smo morali prečiti preden se je pot prevesila navzdol. Prav velikega obiska ni deležna gora, saj smo se ponekod s težavo prebijali skozi mokro rušje. Najhujše nas je še čakalo.
Ko se je strmina unesla, smo zaslišali hrumenje motornih žag. Že med potjo se je Braco pridušal čez primitivno sečnjo gozdov , uničevanjem poti in ignoranco birokracije, ko pa smo prišli v območje sekanja, smo bili zaprepadeni. Drevje je ležalo povprek, planinska pot je bila zbrisana, bili so le globoki blatni kolovozi, preko katerih smo se mukoma prebijali. Braco nas je le pripeljal do gozdne ceste, ki nas je mimo nove planinske koče pripeljala do vasi Turovi, kamor nas je prišel iskat Ivan in nas prepeljal na Malo Polje. Po odstranjevanju blata in večerji smo šli kar kmalu med rjuhe.
Naslednji dan nas je čakala krajša tura, zato smo se od prijaznega doma odpeljali uro pozneje do vasi Bradina, od tam pa na sedlo Veliko po sicer ozki, toda asfaltni cesti. V bližini smo si najprej ogledali starodavne stečke, nato pa se po neoznačeni stezi skozi gozd, čez “rožnati” travnik in gosto brinje povzpeli na najvišji vrh Bitovine- Lisin, ki nudi izredne razglede na velik del gorskega sveta Bosne. Vreme je bilo tega dne ugodno, toplo in jasno, tako smo se na vrhu zadržali dobro uro. Medtem pa so prišli na svoj račun tudi zeliščarji. Ob sestopanju smo se izognili brinovem grmičju in našli prehode do ceste, katere je ustvarila živina ob paši. Poklicali smo še Ivana, da nas je prišel iskat in nas prepeljal na Ilidžo, kjer smo se poslovili od vodiča Braca, nato pa še do hotela Po nastanitvi v sobe smo prosti čas izkoristili za obisk sarajevske Baščaršije. Po vsakoletnih obiskih tega bisera Sarajeva smo tokrat tega malo skrajšali, za naslednji dan pa sploh črtali. Po udobnem spanju in obilnem zajtrku smo se odpeljali proti domu, kjer smo bili ob minevanju dneva. Še enkrat smo preživeli lepe urice v Bosni!