Od 22.06. do 25.06.2017 – 4 dni.
Četrtkovo potovanje do Livna je potekalo v glavnem po načrtih, omeniti je potrebno le izjemno slabo prometno povezavo do Martin Broda s severa. Odcep v Dubovskem je zelo slabo označen (le z nasprotne strani), poleg tega je vmes nekajkilometrski makadamski odcep z “jamo ob jami”. V Marin Brodu smo si ogledali slapove, nekateri so poskusili tudi postrvi “domače pridelave”. Nadaljevali smo preko Drvarja (ta povezava z Martin Brodom je precej boljša) do Livnega, kjer sta nas pričakala predsednik PD Cincar Livno Branko in njegov pomočnik Anđelko. Cesta do pl. doma PD Cincar na 1265m n.m. je slaba in jo je dodatno uničilo aprilsko deževje, zato smo bili že vnaprej obveščeni, da nas bodo do pl. doma prepeljali s tovornjakom – seveda ob doplačilu (15KM). A ker je pastir pripeljal svojo staro mercedesevo “kripo” namesto svojega “45-sedežnega nobel tovornjaka”, pokritega s cerado, sta bila Branko in Anđelko seveda precej razočarana, ostali pa tudi.
Pastir je tako odpeljal skupino v dveh “rundah” do pl. doma, kar pa je vzelo precej časa. Ob okrog pol desetih smo šli vendarle skupaj na večerjo ter se razmestili po sobah planinskega doma – dve sobi imata po okrog 18 ležišč, poleg tega pa je še devet ležišč na podstrehi, nekaj klopi v zimski sobi in jedilnici itd. Največji “podvig dneva” nas je tako nekatere šele čakal – po upogibni lestvi, naslonjeni na priročno pručico, splezati na podstrešje v svojo posteljo. A lestev je bila vsaj zgoraj dobro pritrjena, tako da se je vse dobro izteklo in smo se tudi na to posebnost hitro navadili. Po večerji smo udeležencem sporočili program naslednjega dne. Branko je obljubil, da bo priskrbel dodatna vozila, da bomo lahko naslednjega dne vsi skupaj odpeljali v dolino, saj nas je čakala tura na Troglav, ki leži nekaj deset kilometrov severneje od Livna.
V petek smo vstali ob 5h, pozajtrkovali in se ob 6h15 v svežem jutru odpeljali v Livno. Najbolj pestro in zabavno vzdušje je bilo seveda na Nečkotovi “stari kripi”, kjer je ekipa najbolj nadarjenih pevcev z Brankom (tokrat je bil to naš Branko – v skupini je bilo sicer več soimenjakov) na čelu obnovila najbolj znane komade iz legendarnega filma “Ko to tamo peva”. Maratonec Joško je seveda kot običajno že pred nami tekel v Livno in nas pričakal pri avtobusu. Od tam nas je Ivan (tudi domačega vodnika Dražena, ki je bil tega dne naš domači vodnik) zapeljal na izhodišče – na ovinek makadamske ceste nad vasjo Sajkovići. Od tam je do konca z markacijami označene ceste še pol ure hoje, nato pa še dve uri in pol hoje po dobro označeni planinski poti do vrha – najprej po gozdu, potem pa se svet odpre v zelo zanimivo gorsko pokrajino z domala ‘alpskim’ videzom.
Hodili smo zložno, počasi in na vrh prišli vsi brez težav – in to pred časom, ki je naveden v vodnikih. (Za tako veliko skupino je to zelo pohvalno.) Razgledi z vrha so izjemi tako proti Jadranu (Dražen nam je pokazal Brač, “pod nami” pa je bilo Peručko jezero) kot proti notranjosti Bosne in Hercegovine, a ker je bil ta dan nekoliko soparno in motno ozračje, je bila vidljivost omejena na kakšnih 20 kilometrov. Na povratku je imela Milena lep govor o našem planinskem prijatelju Nikotu, ki je pričel s tradicionalnimi izleti v Bosno, sledila je minuta molka. Pred Livnim smo se razdelili na tri skupine – eni so se odločili za čevapčiče in pivo v Livne, ostali dve skupinici pa za “eko-selo” Grabovico in/ali za kopanje v Buškem jezeru. Voda v jezeru je bila za kopanje izvrstna, zelo zanimiv je tudi pogled na Dinaro (i)z jezera. Dražen nam je med vožnjo z avtobusom povedal zanimivo legendo o kraljicah Tugi in Bugi (Buško jezero naj bi imelo ime po Bugi), povezani z legendo o prihodu Hrvatov v te kraje. Troglav pa naj bi ime (tako Dražen) menda dobil po ilirskem bogu Troglavu. Na žalost je ob Buškem jezeru hrastova veja Ivanu napočila vetrobransko steklo, tako dan za vse ni bil optimalen. Ob 18.30 smo se spet vsi dobili v Livnem in se odpeljali do pl. doma, kjer je bila večerja in priprava za naslednji dan, ko nas je čakala tura na Cincar. Pred odhodom na počitek je bil seveda še velik kres pred planinskim domom, planinska pesem najbolj vnetih s Tunjem na čelu pa je donela še pozno v noč pod prejasnim nebom nad Cincarjem, posejanim z milijoni utripajočih zvezd. A pritožbe ‘počivajočih’ na ta račun tega in naslednjega dne niso bile preostre, planinski dom namreč nima (“strogega”) hišnega reda, tako kot je to običaj “bolj proti severu”…
V soboto je bil “vstajalni in zajtrkovalni režim” enak kot v petek, prav tako ura odhoda od planinskega doma. Tokrat je bil naš domači vodnik Branko, ki je tudi predsednik planinskega društva. Najprej nas je čakala dobro uro dolga pot do Jarma, od koder se prične pot po hrbtu (oz. grebenu) Cincarja. Danes je bilo manj soparno kot včeraj, a zato je bilo sonce močnejše. V visoki travi prvega strmejšega “klanca” smo srečali gada, ki nas je kot kaže prišel pozdravit, a potem je imel tako tremo, da ni mogel izdaviti nobenega glasu in se je na pol otrpel od strahu zaril v gosto travo (plazilci tudi v tem koncu niso redkost, ta dan smo jih srečali še nekaj, pa tudi prejšnji dan smo na Troglavu videli dva gada). Pot do vrha je od prvega vršiča dalje (do tja se je trava nekoliko zarasla) zelo prijetna in vseskozi označena, z zelo lepimi razgledi na Dinaro s Troglavom, Kamešnico, Glamočko polje in notranjost Bosne in Hercegovine.
Po počitku, malici, uživanju v razgledih in gasilski fotografiji smo sestopili proti ‘konjskim hlevom’, pri katerem je kraški studenec (voda je “curljala” iz njega po kapljicah) in kjer so se nekdaj zbirali planinci PD Cincar. To društvo ima presenetljivo dolgo tradicijo, saj je bilo ustanovljeno že leta 1929. Od ‘hlevov’ do plan. doma nas je čakala še precej dolga pot po neskončnih planjavah planine Krug. T.im. “divjih Livenskih konjev” nismo videli (le nekaj drugih, bolj “domačih” čredic), saj so se po besedah domačinov zaradi boljše paše pred dnevi preselili kakšnih 15 kilometrov bolj proti vzhodu. Po povratku k domu smo sproščeno uživali v pogovorih, petju in “predstavah” domačih veseljakov. Pevski zbor je imel “močnejšo zasedbo” kot prejšnji dan, saj se mu je pridržil domači “polprofesionalni” pevec, ki je (po trditvah ‘poznavalcev’) po glasovnih sposobnostih prekašal celo Tunja.
Ta dan je bila “večerja” po dogovoru že ob 17h, potem pa je večina odšla še na sprehod do razglednika, označenega s križem, od koder je lep razgled na Glamočko polje in Cincar. Pred spanjem je bil “družabni večer” s petjem in ostalim kar spada zraven (bil je zadnji večer pred odhodom domov) in “še ena večerja”; posebej so se včeraj in danes izkazali tisti planinci/planinke, ki so v teh dneh praznovali rojstne dneve. Od pastirja Nečka, ki nas je te dni tako prijazno in neutrudno (in kot “stoko” – največkrat slišan in najbolj “nazoren” izraz na to temo) prevažal na relaciji Livno-pl. dom Cincar (in obratno), smo nabavili nekaj ovčjega in kravjega “livanjskega sira”, tako da je bil vse bolj dobre volje – nad nami je bil že skoraj navdušen. Tudi ta noč je bila kristalno jasna, z milijoni utripajočih zvezd na nebu, zato bi bil greh zamuditi kraljevsko priložnost, spati zunaj…
Ravno smo se dobro navadili na prijazen planinski dom, ki leži na idilični in povsem enkratni lokaciji in kjer le poredko dežuje (domači predsednik Branko je rekel, da je to za Hvarom druga najbolj sončna lokacija na področju bivše Jugoslavije, veter prežene od tod vso mokroto), trava in cvetje pa sta kljub temu bujna, ko je nenadoma prišlo nedeljsko jutro in trenutek slovesa. Po pakiranju, pospravljanju posteljnine, zajtrku, ‘kofetkanju’, natovarjanju prtljage na tovornjak, skupinski fotografiji, prisrčnem slovesu od domačega osebja in ostalih opravkih smo jo ob 7h15 ubrali peš preko širokih travnikov planine Krug proti Livnem. Prečili smo nenavadno in raznovrstno pokrajino, med potjo občudovali konje, pastirske pse, gore, slikovito Livno s stenami v “mestnem zaledju”, turški most, ostanke turškega pokopališča in še kaj. Po sestopu si je del skupine s predsednikom Brankom ogledal Livno, drugi del skupine pa se je sprehodil po Livnem in si privoščil razne “priboljške”. Pred odhodom smo se ustavili še v domači veleblagovnici, potem pa je prišel čas prisrčnega slovesa tudi od naših gostiteljev – predsednika Branka in pomočnika Anđelka. Vračali smo se mimo Buškega jezera in skozi Dalmacijo, vmes pa se ustavili v nedeljsko-zaspanem alkarskem Sinju – na malici, kosilu ali po želji… Ob 21.15 smo bili v Kranju.
Če potegnemo črto: Letošnja ‘Bosna’ je bila spet nekaj nenavadnega – na trenutke je “sekala ven” iz določenih “vnaprej popredalčkanih pričakovanj”, letos menda še bolj kot nekatera prejšnja leta. Tri dni smo precej skromno, a prav nič dolgočasno bivali v planinski koči Planinskega društva Cincar Livno pod Cincarjem in naredili nekaj prav lepih tur.
Planinska koča ima kljub skromnosti tudi precej dobrih strani – zelo prijazno in zabavno osebje, prijeten svež planinski zrak (leži na 1265m n.m.) tudi poleti, zares enkratna gorska okolica, poleg tega pa človeka sili v skromnost, tako da se ta nauči bolj ceniti tisto, kar ima. Predsednik PD Cincar Branko in njegovi pomočniki skrbijo, da se pri koči vsako leto naredi kakšna bistvena izboljšava. Pred kratkim so tako dozidali streho na terasi ob koči, tako da je tam možno na prijeten način preživeti tudi najbolj vroče popoldneve. V zadnjem obdobju dom vse pogosteje obiskujejo tudi večje skupine, tako iz BiH kot iz širše okolice.
Udeležba na izletu je bila nad pričakovanji množična, kapacitete avtobusa in doma so bile domala do konca izkoriščene (Branko je tako moral druge planinske skupine preusmeriti v druge planinske domove). Skupina udeležencev/udeleženk, sestavljena iz samih planincev/planink, je bila dobro uhojena in v vseh pogledih “utrjena”, jedro je sestavljala “prekaljena stara garda”.
Udeležencem/udeleženkam, šoferju Ivanu, planinskim prijateljem iz PD Cincar Livno, agenciji Levanta in vsem drugim, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi, še posebej pa vodniškemu kolegu Sašu, se zahvaljujem za udeležbo, gostoljubje, potrpežljivost, sodelovanje, prijetno planinsko druženje in vse ostalo na tem logistično zelo zahtevnem izletu.