Od 24.6. do 27.6.2010 – 4 dni.
24.6.2010
Po 650km vožnje se nastanimo v hotelu Zelengora v Foči. Razpadajoči hotel 3 zvezdice sicer nudi dvoposteljne sobe, siva odeja spominja na vojaške odeje s časa bitke na Sutjeski, rjuhe so bele in prijetno dišijo. Mesto ob modrozeleni Drini nudi nekaj dobrih gostiln s tipičnimi bosanskimi specialitetami, sicer imaš občutek, kot da se je tu ustavil čas. Ob pogledu na razpadajočo lesno tovarno, se vprašaš od česa živi 25.000 ljudi?
25.6.2010
V zgodnjem petkovem jutru megla prekriva dolino Drine in obeta sončen dan v gorah. Čaka nas najprej 20km vožnje z avtobusom do Tjentišta in še 20km s terenskimi vozili do izhodišča za najvišji vrh Bosne – Maglič. Po 10km makadamske ceste se ustavimo na Dragoš polju v osrčju NP Sutjeska. Tu se začne 1250ha pragozda Peručica, Na nasprotni strani globoke soteske pada v dolino 70 m visok slap Skakavac. Še 10km vožnje skozi mešan gozd in končno začnemo hoditi. Maglič je ovit v meglo, kar nam pove že njegovo ime. Kmalu zapustimo gozd in pridemo na travnate poljane s pomladanskim cvetjem: visoki jegliči, vetrnice, še višje izpod snega kukajo alpski zvončki in žafrani. Vmes nas čaka nekaj jeklenic. Strmo se vzpenjamo, pod nami planota Volujak, pogledi segajo v Črno goro v dolino Pive in mogočno ostenje Bioča. Po ~ 600m vzpona zagledamo oba Magliča, višjega črnogorskega in nižjega, vendar bolj impozantnega bosanskega. Še malo truda in po treh urah smo na vrhu. Ko se megle dvignejo in posije sonce, se nam odpre čudovit razgled na Trnovačko jezero v obliki srca. Kratek počitek, obvezno fotografiranje in skoraj 900m dolg ter strm spust do omenjenega jezera. Zadnjih 200m vzpona na planoto Prijevor se vleče kar dve uri. Tu utrjene in zadovoljne planince čakajo kombiji. Na poti do jezera srečujemo veliko ljudi, ki bodo šotorili pri jezeru in praznovali pravoslavni Vidov dan. Zvečer se zabavamo ob zvokih Suhe špage in praznovanju Abrahama naše Vide.
26.6.2010
Sobotno jutro je oblačno. Odpeljemo se proti pogorju Zelengori. Še daljša vožnja do izhodišča nad sotesko Hrčevke, kot včeraj. Bosanski vodniki nas vodijo po brezpotju travnikov, jezer, grebenov Zelengore, daleč od civilizacije po kraljestvu medveda in volka. Pisani travniki raznobarvnih cvetic nudijo barvno harmonijo in nepozabno doživetje. Spomin seže nazaj, ko smo se za maturo do potankosti učili potek ofenziv v dolini Sutjeske. So vojaki pred 66 leti konec junija opazili te čudovite rože? Danes si v miru lahko privoščimo to razkošje. Okrog poldneva, ko nas ujame dež, se obrnemo proti jezeru Donje bare, kjer je nekoč Tito imel svojo hišico, ki je žal požgana. Tu nas čakajo kombiji, ki nas po tresajoči cesti pripeljejo v Tjentište. Nekaj razpadajočih hiš, bencinska črpalka, bife, hotel in spomenik, to je podoba Tjentišta konec junija 2010.
27.6.2010
V dežju zapustimo Fočo in njene dišeče lipe. Ogled Sarajeva zaradi dežja odpade. Skozi okno opazujemo še mnoge prazne hiše in gorje, ki ga je pustila vojna.
V spominu bo ostalo nepozabno doživetje Bosne in njene neokrnjene narave, cvetočih travnikov, odmaknjenih gora, divjih sotesk, jezer in slapov.
