Od 16.9. do 20.9.2023 – 5 dni.
Odločitev, da poleg »Velikonočnega trekinga po Jadranskih otokih« organiziramo tudi pozno poletno potepanje, se je izkazala za več kot dobrodošlo, kajti poleg hoje po kamnitih poteh in ogledov znamenitosti, nam tovrstno potepanje omogoča še razvajanje v morju.
Do zadnjega kotička napolnjen, veliki Špikov avtobus, je v zgodnjih jutranjih urah krenil proti morju. Po kratkem dremežu in kavici smo kaj kmalu zavili z avtoceste na kolovoz, vse do izhodišča pod Zirom (850 m). Skupina se je razdelila: eni so ostali v dolini, preostali pa smo se, prav tako razdelili na dve skupini: tiste, ki so šli do vrha in tiste, ki so šli le do platoja/sedla. Ne glede v kateri skupini si bil, so bili razgledi na Liško polje čudoviti.
Po podpori, tako v trdi kot tekoči obliki, smo krenili proti Splitu. Prispevši v luko, nas je razveselilo vabilo, da se, nemudoma vkrcamo na trajekt. Kapitan trajekta nas je počakal, da je Ivan stekel kupiti vozovnice in tako smo se proti Braču odpravili še za dneva.
Drugi dan je bilo potrebno nekoliko spremeniti program, kajti v programu predvidena pot ni bila primerna za avtobus. Pohodnike, nekaj jih je ostalo v mestu, je Ivan zapeljal do najbližjega izhodišča za samostan Blaca (Pustinja Blaca). Ne prav prijetna makadamska cesta se je vila dolgih 6 km, da nas je pripeljala do parkirišča. Od tu dalje se nam je nasmihala lepa, pohodniška pot, ki se je spuščala v kanjon in nam nudila prijetno senco. Spustili smo se 330 m, a samostana nikakor nismo uzrli. Seveda, samostan je bil na drugi strani kanjona. Pogled na zgradbe, stisnjene ob kamnito steno nas je očaral. Še bolj pa nas je navdušila predstavitev življenja menihov in okoliških prebivalcev, ki so tu obdelovali vinsko trto, oljčne nasade in vzgajali čebele. Da bi nazaj ne hodili po isti poti, sta nam prijazna oskrbnika samostana svetovala drugo pot. Ponovno smo se razdelili v dve skupini: hitrejša, ki je šla na Vidovo goro in počasnejša, ki je šla do manjšega zaselka Obršje, od tam pa smo nameravali poklicali Ivana, da nas zapelje na Vidovo goro. A glej ga zlomka, telefonske povezave ni bilo, zato je Ruža pobarala domačina, ki jo je odpeljal do avtobusa. Srečanje skupin na Vidovi gori (778 m – najvišja gora Jadranskih otokov) je bilo prešerno, kajti žeja je bila velika, pohod nekoliko daljši od predvidenega, ker smo vsi imeli malce težav z »orientacijskimi tablami«. Še dobro, da nekateri obvladajo GPS.
Tretji dan je avtobus počival, kajti na programu je bil izlet z ladjico. Prijetna vožnja do Šolte je minila kot bi trenil – tudi zaradi dobrot, ki so nam jih ponudili na ladji. Majhno, simpatično naselje Stomorska je nekaj udeležencev zvabilo, da so ostali ob morju, ostali pa smo se podali na najvišji vrh Vela Straža (237 m). Sama pot ni nudila preveč užitkov, zato se nam je, v senci dreves, tik pod vrhom, zelo prilegel počitek. Ob povratku v naselje je sledila osvežitev v priobalnih lokalčkih in vabilo na ribji piknik. Po zares okusnem in obilnem kosilu, je padla odločitev, da se vrnemo na Brač in preostanek dneva posvetimo uživanju v morju – kopanju na eni najlepših plaž »Zlatni rat«.
Četrti dan je program predvidel krožno pot: Veli Gažul (707 m), Korita, Trolokve, koča Gažul. O tej poti lahko zapišemo le, da je zložna, lepo speljana med mogočnimi bori, ki jih obraščajo za roko debele ovijalke, ki prav v tem času medijo. Po »gasilski« na Velikem Gažulu smo se spustili do Korit, ki bi jih skoraj zgrešili, a na našo srečo nekateri pohodniki dobro opazujejo okolico. Pot smo nadaljevali do Trolokev, kjer smo v obzidanih ribnikih prestrašili kopico drobnih žabic. Še malce naprej in krog se je zaključil ob koči Gažul, ki pa je bila zaprta. Toda, v bližini se je slišalo govorjenje. »Pa pojdimo malce pogledat« si je rekla Ruža in se brž z domačini dogovorila za kavico. To je bila prijetna »turistična kmetija«, z urejenim vrtom, mizami, klopmi, žarom…. Gospodar nam je skuhal kavo, prinesel odlično travarico in po želji pivo, mi pa smo si narezali »Turukove dobrote«. O vzdušju ne bi izgubljali besed. Ta dan je bil pred nami še ogled muzeja otoka Brača v najstarejšem naselju otoka – vasi Škrip. Kustosinja Andreja nam je slikovito predstavila zgodovino in življenje na otoku Braču. Sama predstavitev je bila še toliko bolj pomembna, kajti mikrofon v avtobusu ni delal, zato nam Janko ni mogel podati nobenih pripravljenih zanimivosti o otoku. Polni prijetnih vtisov smo se podali na večerjo, tam pa nas je pričakala klapa, ki nas je zazibala v dalmatinski melos.
Peti dan pomeni vrnitev. Da pa pot ne bi bila preveč dolgočasna in suhoparna, smo zavili še do izvira reke Cetine – Vrelo Cetine. Vsekakor se je naš Ivan spet izkazal, kajti pot res ni primerna za avtobuse. Sam izvir je vilinsko lep, okolica pa potrebuje še kar veliko dela.
Udeleženci so za treking po Braču izrekli/napisali kopico zahval, zato naj se, za konec tega zapisa, v mojem in njihovem imenu zahvalim: našemu Urošu, ki je pripravil pohodniški program, a ga je poškodba prikrajšala za užitke pri izvedbi, agenciji Levanta za turistični del programa in Janku za uspešno izvedbo.
