Načrtovano turo na Veliki Selišnik smo zamenjali za preprostejšo in v trenutnih razmerah dostopnejšo Debelo peč. Razveselilo nas je jasno, sončno jutro in prazno parkirišče ob planini Javornik. Tako je bila tudi pot do sicer močno obiskane Blejske koče še samotna in v koči smo bili prvi gostje. Zadišalo je po čaju in kavi, oskrbnik pa je bil prijazen kot vedno.
In že smo stopali naprej po utrjeni gazi. Sončni žarki so postajali močnejši, naša lica pa rdeča. Malo od hoje navkreber, malo od navdušenja ob pogledu na naše Bohinjske in Julijske mogotce. Vrh je bil vse bližje in kar prehiro smo stali na vetrovnem temenu. Le posnetek ali dva s cvetom iskrških deklet, poimenovanem »cvetober«, potem smo se pred vetrom umaknili pod vrh, da bi pomalicali.
Le trenutek, kratka sekunda nepozornosti in naši Barbari je zdrsnilo na pomrznjeni travi. V gležnju je škrtnilo, obraz se je popačil od bolečine. Klic na ena ena dva, hkrati pa sestop v največje zavetrje. Našo prijateljico smo dodatno oblekli, zavili v astro folijo in tako je počakala na prihod helikopterja.
Medtem je glavnina skupine že sestopala………
Zahvaljujem se vsem udeleženkam in Mihu – vsi so v trenutku nezgode ohranili trezno glavo. Želeli so pomagati s svojo obleko, svojim čajem, s svojimi telefoni. In ubogali so navodila brez ugovarjanj. Hvala hvala. Pravi gorniki ste, z dušo in srcem. Zaslužite si mnogo več, kot košček torte na cilju.