Ob prihodu v Šentrupert nas je pričakal naš nekdanji planinski vodnik in častni član Viktor Uhan. Pri jutranji kavici je privrel na dan marsikateri spomin, zlasti med udeleženci premnogih poti, ki jih je vodil.
Za trenutek se je Viki ponovno prelevil v našega vodnika, nam razkazal Šentrupert z mogočno gotsko cerkvijo, nanizal cel kup zgodovinskih podatkov in nas usmeril na pot proti hribu, poimenovanem Nebesa /602 m/.
Hodili smo po asfaltni cesti cca 1,5 km, do prve table Steklasova pot. Ta je sicer dobro označena, toda, če se želiš na njo podati izven določene smeri ni vidnejših markacij, hodiš po občutku in GPS-u. V nebesih smo si privoščili malico, nekoliko zamegljene razglede, a je vzdušje kljub temu bilo prijetno. Tudi povratek je bil izven Steklasove poti, brez markacij, a s smerjo spusta ni bilo težav. Na poti navzdol se je ponovno izkazala dolenjska gostoljubnost. Pri eni izmed zidanic nas je zaustavil domačin, češ: »Mimo greste, pa da ne probate naš cviček, to pa ne gre.« In, res je bil dober.
Seveda nam je ta postanek vzel kar nekaj časa, a nas je, pred Muzejem kozolcev, ponovno potrpežljivo čakal naš Viki in tudi: z dobro potico, grozdjem, piškoti in cvičkom obložena miza.
Ko smo se malce podprli, je sledil še voden obisk Muzeja kozolcev, kjer sta nam vodička in Viki pripovedovala zgodbe o devetnajstih postavljenih kozolcih. Priskusili smo se tudi v ličkanju in ruženju koruze. Če ne veste kaj je ruženje – to je odstranjevanje koruze s storža.
Za nami je bil še en lahkotnejši, a zanimiv obisk naše prelepe Slovenije.