Zjutraj je na radiu odmevala skladba, »ko sem mislil, da bo še en dan….« Kakšen uvod v zares prelep dan. Zberemo se pred hotelom Creina, se na hitro preštejemo in razdelimo po avtomobilih. V Ljubljani nas je pričakala še Biba in tako se je dan začel.
Po kavi na Ravbarkomandi je bil občutek na vrhuncu, to bo to. Ko sam v sebi veš, da lepše že ne more biti. Pot nas je vodila na izvoz Kozina, dalje proti Krvavemu Potoku in tam v vas Mihele. Še enkrat je sledil pozdrav in tako sta Milan in Nina bila na začetku naše skupine, sam pa sem prevzel zadnje mesto, tako, da smo vedno vedeli, da nikogar ne pogrešamo.
Pot se iz vasi Mihele spusti do cerkvice Sv. Ilije ter dalje proti Botaču. Ko pridemo na razgledišče nad Botačem, se nam odpre Glinščica v vsej svoji lepoti. Kanjon, ki ti vzame dih in potem prebujajoča se narava, ptičje petje, vse skupaj poskrbi za neverjetno kuliso. Ko pridemo v Botač nas pot usmeri na levo stran Glinščice, ko vidim dva plezalca, ki bosta plezala, me zasrbijo prsti, toda to je zgodba za drugič, danes je pomemben užitek in izlet.
Ko me obsveti sonce, čutim v sebi dodatno energijo, srečen, ker smo tukaj, ker je takšen lep dan. Ko vidim slap se spomnim, da je letos po zelo dolgem času zaledenel, kakšen prizor je to moral biti. Pot nas pripelje čisto na konec v predmestje Trsta, kjer se začuti topel vonj morja, toplota in sproščenost trenutka. Pa vendar to ni naš konec, saj moramo še nazaj in vračali se bomo po drugi strani in občudovali Glinščico še iz te strani.
Povzpnemo se na razgledišče, ki je prav posebej urejeno in občudujemo pot, ki smo jo ravnokar prehodili in je za nami. Tukaj sledi daljši počitek in nekateri izmed nas se odpravimo na okrepčilno kavo. Še zadnji metri ob robu in kmalu bomo nazaj pri izhodišču.
Lepo je bilo, hvala vsem, ki ste bili z nami. Za takšne dneve se splača živeti.