Od 1.9. do 2.9.2012 – 2 dni.
Že nekaj let nam niso bili Dolomiti naklonjeni. Tudi tokrat so se obdali z deževnimi oblaki, zato smo odhod prestavili za en teden. Tokrat so se oborožili z nizkimi temperaturami.
1. dan:
Skupinica se je zmanjšala na devet in Seba je v soboto že sredi noči začel krmariti kombi do koče Auronzo pod Tremi Cinami. Pogled kljub mrazu najprej odtava na Cadine, pa na mogočen Zwölfer. Najprej moramo mimo koče Lavaredo in nato na sedlo. Naš prvi cilj – Patternkopfel – smo dosegli po policah in rovih z vzhoda. Sonce je pregnalo mraz in čestitke na vrhu Monte Paterna, 2744m, so privabile nasmeh na naša usta. Kakšni razgledi: na severno ostenje vseh treh Cin (Tre Cime di Lavaredo), zdaj vidimo že Enajsti vrh, na severu je Veliki Klek, na zahodu Croda Rosa…
Na povratku z vrha se spuščamo ob jeklenicah po vzporedni poti. Zaradi velikega obiska so v vršnem delu uredili enosmerni promet. Dobra in varna rešitev! Ko se okrepčamo, se preko sedla spravimo na severno stran in po drobljivem žlebu in razku dosežemo rove, ki se strmo spuščajo. S čelkami osvetljujemo nerodne raztegnjene stopnice, ki so jih zgradili v noriji prve svetovne vojne. Vsake toliko pogledamo na svetlo, v prepadna pobočja in pod nami se najprej zasvetijo smaragdna jezerca, nato koča Locatelli, kjer si bomo na kratko oddahnili.
Po srečanju z gorniki iz Komende se zagrizemo v strmino pod stolpi Toblino, ki jih obidemo po južni strani in kmalu stojimo pod lestvami in jeklenicami zahtevne ferate. Premagujemo posamezne odseke, čakamo na prednamce, ki imajo velike težave. V kaminu čepi objokana in prestrašena Italijanka, ki jo poskušajo zmotivirati za nadaljevanje. Fotografiranje na vrhu Toblinskega stolpa, 2617m, in spust po drugi smeri, nazaj na sonce in kapučin in še do prevoza. Seba spet mota kombi navzdol mimo jezera Misurina. Pogled na Sorapis je nepozaben, ustavimo se šele na prelazu Treh križev (Tre Crocci). Oprtamo si nahrbtnike in hajd do koče Tondi. Tam povečerjamo, se stuširamo in prespimo.
2. dan:
Po zajtrku gremo na žičnico, ki nas popelje na sedlo Staunies. Tam okomatamo samovarovalne komplete in prvi pričnemo z vzponom na Monte Cristallo (3154 m). Ferata se v glavnem drži grebena in zato se izmenjavata sonce in senca. Na vrhu je veselje, da je kaj. Čestitke in krst sta obvezna in uživanje v razgledih, ki segajo mimo Tofan do Marmolade. Po obvoznici se začnemo spuščati z vrha in dobro nam gre do dvosmernega prometa, potem pa so na vrsti zoprna srečavanja. Pri koči Lorenzi pade malo pivo, potem pa čez znameniti most po ferati Dibona globoko proti dolini. Ob poti nas spremljajo zgradbe in objekti iz prve vojne. Pot postaja zoprno razrita in po strmem razbitem žlebu, ki je poln rdeče prsti in peska, sestopamo skrajno počasi in previdno. Ko smo ven iz šodra, pot prične vijugati po pobočju in kaminih. Dosežemo prvo drevo in še nekaj časa traja, preden prispemo v macesnov gozdič in preden mimo srčastega umetnega jezerca dosežemo kombi. Prepoteno perilo zamenjamo s svežim, tuširanje bo na vrsti šele doma.
Obvezna pica v Innichenu, nadomeščanje tekočine in nato buljenje v noč vse do Kranja…
Kdaj bomo šli spet v Dolomite?