Tokrat je prikupno skupinico zagnanih planink in planincev pot vodila na Štajerski konec in sicer na Štajerski Triglav, kot domačini, ki živijo na južni strani gore pravijo Donački gori.
Za dobrodošlico nas je pozdravil nič kaj prijazen hladen vetrič, vendar smo se kmalu ogreli in pričel se je delati čudovit dan. Pot je bila zelo razgibana in zanimiva, saj smo imeli čast hoditi po prvi označeni planinski poti v Sloveniji, ki jo je na vrh Donačke gore, pred 154 leti nadelal Ernest Froelich in sicer za goste zdravilišča Rogaška Slatina. Hodili smo po ostankih bukovega pragozda, po genetski banki pestrosti v naravi, po krajinskem parku, ki sega od Donačke gore pa do bližnjega Boča, po gozdnih in travniških potkah ter tudi po kakšni gozdni cesti. Greli so nas božajoči spomladanski sončni žarki in vzdušje v skupinici je bilo prav prijetno. Poleg sonca in jasnega neba nad nami, so nam družbo delale razigrane ptice, ki so žvrgolele veselo pesem, njim pa se je občasno pridružila kukavica in poskrbela, da bomo vedno vsi imeli dovolj denarja.
Malo pred zaključkom poti, pa smo doživeli prijetno presenečenje, saj smo se seznanili s skupinico domačinov, ki delujejo pod okriljem Društva ročnih možnaristov Rogatca in Rogaške. Prestavili in pokazali so nam svoje delovanje in »orodje«. Da pa presenečenj ne bi bilo prehitro konec, smo bili postreženi še z domačimi dobrotami in sicer okusnim golažem in domačim, še toplim kruhom. Mmmm, kako je bilo dobro.
Skupek očarljive narave, božajočih sončnih žarkov, prijaznih domačinov in delček sebe, ki ga je prispeval vsak izmed udeležencev je izlet naredil naravnost enkraten in nasploh čudovit. Hvala vsem, ki ste se izleta udeležili in pripomogli, da smo vsi skupaj preživeli prijeten spomladanski dan.
Naj povzamem Janezove besede: “Raje molčim, ker z besedami ni mogoče opisati, kako se imam lepo.”