Po več letih smo v letni program dali popoldansko turo in prav posrečila se je. Ker je Zelenica blizu, smo si tisti, ki smo v službi, pridelali le kakšno urico minusa. Ob četrt na štiri smo se že vzpenjali po smučišču in kmalu zapustili cvetoče travnike nekdanjega smučišča ter zavili na memarkirano …
Po več letih smo v letni program dali popoldansko turo in prav posrečila se je. Ker je Zelenica blizu, smo si tisti, ki smo v službi, pridelali le kakšno urico minusa. Ob četrt na štiri smo se že vzpenjali po smučišču in kmalu zapustili cvetoče travnike nekdanjega smučišča ter zavili na memarkirano graničarsko stezo. Ta je v zadnjem letu po ureditvi postala tudi kolesarski spust, na kar opozarja tudi ličen »prometni znak«.
Med klepetom nam je dobra urica hoje po hladni senci hitro minila in kar naenkrat smo bili pod vstopom v ferato. Vsa potrebna oprema je romala na telesa in nahrbtniki so skoraj prazni vrečasto obviseli na hrbtih. Ker je bilo kar pet udeležencev pred kratkim na društvenem usposabljanju za ferate, smo bili glede ne veliko skupino dokaj hitro pripravljeni.
Ferata je bila ob vstopu že lepo v senci in začetno poplezavanje nas ni oznojilo. Seveda so graditelji ferate poskrbeli za dodatno ogrevanje s posameznimi zahtevni vložki, ki so poskrbeli tudi za curljanje izpod čelade in kratko sapo.
Kar prehitro je bila ferata za nami in po počitku in ogledu izstopa iz športne ferate smo se povzpeli še na vrh Ljubeljščice, da smo pokukali k sosedom na Koroško.
Pozno popoldansko sonce nas je spremljalo na poti do koče, kjer smo se v prijetnem vzdušju odžejali in nato po smučišču zadovoljno sestopili do Ljubelja.