Tokrat smo planinarili po Goldecku in okoliških dvatisočakih, ki smo jih do zdaj največkrat opazovali le v tranzitu proti Solnograškem ali Tirolskem ali pa z bližnjih vrhov Ziljskih Alp, Julijcev, Karnijcev ali Visokih Tur. Zaradi napovedi jutranjih padavin smo zamaknili uro odhoda za eno uro, kar s …
Tokrat smo planinarili po Goldecku in okoliških dvatisočakih, ki smo jih do zdaj največkrat opazovali le v tranzitu proti Solnograškem ali Tirolskem ali pa z bližnjih vrhov Ziljskih Alp, Julijcev, Karnijcev ali Visokih Tur. Zaradi napovedi jutranjih padavin smo zamaknili uro odhoda za eno uro, kar se je pokazalo kot ravno prav.
Po jutranji vožnji po Gorenjskem in Koroškem ter gorski cesti smo parkirali na večjem parkirišču pri pl. koči Wieser Hütte (1886m n.m.), ki pa je bila ob našem prihodu še zaprta. Plohe so nas spremljale pri prvem, sicer prijetnem vzponu na Martennock (2029m) in deloma še po razglednem grebenu od Martennocka proti Goldecku. Tega dopoldneva je bil Goldeck ravno na meji med ciklonskim in anticiklonskim vremenskim dogajanjem. Tako smo imeli proti jugu ves čas čudovite razglede, proti severu pa je bilo nebo prepredeno s padavinskimi oblaki. Veter in rahel dež sta nas ob družbi čudovite mavrice na zahodu spremljala vse do vrha (Goldeck, 2142m), tako da nam ni bilo prevroče, potem pa se je pričelo jasniti.
Daljši odmor smo imeli pri planinski koči Panoramahütte tik pod vrhom, ki pa je v tem času zaprta, menda zaradi peripetij med lastniki. Tu se je nebo zjasnilo, posijalo je sonce, razgledi so postali še širši. Prepričali smo se, da je ime planinske koče popolnoma upravičeno, saj smo lahko uživali v fantastični panorami z Montažem, Višem, Dobračem, Triglavom, Škrlatico, Kepo, Lačurjem in mnogimi drugimi bolj ali manj znanimi gorami. Le tritisočaki Visokih Tur so se še vedno skrivali v oblakih.
Po oddihu smo nadaljevali s hojo proti Seetalnocku (2130m) in naprej po širokem, zelo razglednem grebenu in terasah, potem pa prečili po travniku, poraščenem z rododendronom, v desno na označeno pot in se mimo planin Gusenalm in Kapelleralm (na slednji smo spet naredili daljšo pavzo ob odprti gostoljubni planinski koči) vrnili na izhodišče, parkirišče v Seetalu. Zaključni del poti smo nekoliko podaljšali in tako opravili kar konkretno turco.
Ob povratku domov smo se ustavili še ob Baškem jezeru (Faaker See) pri Beljaku, se sprehodili do pomola nasproti otoka in si v restavraciji pri javnem kopališču privoščili kavo ali po želji. Pri tem smo naleteli na znanca z Drulovke, ki tam opravlja sezonska gostinska dela.
Dnevi so v tem času dolgi in tega dne s hojo nismo pretiravali, tako da smo bili še podnevi doma. Planinska družba na izletu je bila prijetna in izlet prav tako, tako da smo lepo izkoristili dan. Spoznali smo, da Goldeck ni samo priljubljena destinacija za smučarje, ampak da so te gore zelo privlačne tudi za planinarjenje v kopni sezoni.
