Imam težavo uporabiti ustrezen superlativ za izvedbo sobotnega pohoda na Rosennock. Verjamem, da so bili v preteklosti že odlično organizirani in vodeni pohodi, a razmere v katerih živimo so nekaj, kar se v zgodovini še ni dogajalo. Vodnika sta morala ne le spremljati iz ure v uro spreminjajoče napovedi vremena, marveč se še dodatno ubadati z vprašanjem, kako organizirati pohod v tujino, glede na dnevno spreminjajoče pogoje v zvezi z Covidom – osebni avto, kombi… in seveda pri vsem skupaj še finančno zadostiti pričakovanja Društva kot tudi udeležencev.
In uspelo jima je. Bravo Uroš, bravo Luka! Profesionalno izpeljan pohod, od začetka do konca, najlepše odrazi izjava ene izmed udeleženk: “Taki, mladi, bi morali voditi našo državo.”
Rozalija Rajgelj
* * *
Minilo je okroglih dvanajst let, odkar smo bili z društvom nazadnje na najvišjem vrhu koroškega dela Nockbergov, Gr. Rosennocku (2.440m). Takrat smo ga obiskali s turnimi smučmi (prispevek je bil objavljen tudi v društveni fotogaleriji), tokrat pa je bil izlet v kopnih razmerah. Za izlet je bilo precej zanimanja, tako da planinci, ki so se prijavljali tik pred rokom prijav, žal niso več dobili prostega sedeža na minibusu (gorska cesta do koče Erlacher je precej ozka in na enem mestu jo je “malce odtrgalo”, zato nismo vzeli večjega avtobusa). Dan je bil “zgoraj” vetroven, v zavetrju in v dolini pa je bilo ravno prijetno za hojo. Naredili smo krožno turo s sestopom mimo slikovitega gorskega jezerca Nassboden (2.040m) in s prečenjem pobočja Predigerstuhla (2.170m) do “zgornje” koče (Erlacher Bockhütte), nad katero smo se povzpeli še na razgledni “skoraj-dvatisočak” Arkerkopf (1.970m). Potem smo sestopili do spodnje koče, Erlacherhaus, kjer je bil zaključek ture s kosilom ali po želji in kjer nas je čakal avtobus.
Z Lukom, ki je bil tokrat prvi vodnik, se zahvaljujeva vsem udeležencem za prijetno planinsko družbo in vas vabiva na naše prihodnje planinske izlete.
Uroš Prelovšek