Kar ni in ni več tiste prave zime, ko bi sneg v nižinah pobelil mesta in vasi vsaj za dva ali tri tedne skupaj, da bi se lahko naužili zimskih radosti. In ker pomlad v dolinah že veselo trka na vrata, je treba pohiteti ter se povzpeti nekoliko višje, da se ujame še vsaj kakšen zimski užitek na snegu …
Kar ni in ni več tiste prave zime, ko bi sneg v nižinah pobelil mesta in vasi vsaj za dva ali tri tedne skupaj, da bi se lahko naužili zimskih radosti. In ker pomlad v dolinah že veselo trka na vrata, je treba pohiteti ter se povzpeti nekoliko višje, da se ujame še vsaj kakšen zimski užitek na snegu.
Tako smo se Himalajci na zadnji dan februarja natovorili v kombi in avto ter se odpeljali na Soriško planino, kjer je bila, po polnosti parkirišča in smučišča sodeč, skoraj polovica Slovenije.
Ker naš namen športnega udejstvovanja ni bil smučarske narave, smo bili hitro nared za naš sobotni podvig – osvojiti 1602 m visok Možic. In smo šli, drug za drugim, v gosjem redu po špuri v snegu. Da ni bilo dolgčas, smo dodali še kakšen padec v sneg ali zdrs po ledu, a naše mlade okončine na srečo niso terjale kakšne resnejše poškodbe.
Žal so na poti na vrh šajbo na nebu zamenjali sivi oblaki, ki pa niso pokvarili našega razpoloženja in veselja do dričanja in drsanja na poti navzdol. Kot najbolj vpojna goba smo se napojili s snegom v želji, da bi tudi domov prinesli nekaj pristno zimskega. In dobro nam je uspelo – ob odhodu (na parkirišču) smo bili mokri od nog do glave.
