V soboto, 28. februarja 2026 se je nakazoval lep jasen dan, vsaj na Gorenjskem je tako kazalo. Zato smo bili vsi veseli, da smo se odločili za izlet od Grožnjana do Kaldanije, kjer smo pričakovali še lepše in toplejše vreme. Pot nas je vodila preko meglene Ljubljane do meglenega morja, zadnja potnika smo namreč pobrali v Kopru. Od tu smo se napotili naravnost do Grožnjana, majhnega mesteca, svetovno znanega kot mesto umetnikov. V njem prebiva le okoli 142 prebivalcev, po zadnjem popisu iz leta 2021. Grožnjan ima tipično srednjeveško urbano zasnovo z obzidjem, vrati, ložo in ozkimi tlakovanimi ulicami, kar mu daje videz in dušo pravega zgodovinskega mesta. Malo smo se sprehodili po ozkih ulicah, nekateri so si privoščili kavo, drugi pa smo raje občudovali njegove stare ulice, stavbe, umetniške kreacije, ki so praktično razstavljene po vsem mestecu, cvetele pa so tudi že narcise in irisi.
Grožnjan je bil obsijan s soncem, zato smo se dobre volje podali na pot po značilni razgibani istrski pokrajini. Pot je bila lepa in lahkotna, opazovali smo okolico in rastje. Po poti smo se srečevali z nekaj kolesarji in drugimi pohodniki. Ves čas smo hodili mimo špargljev, vendar še nismo opazili mladih užitnih vršičkov, ko se je nenadoma pojavila gospa, ki je v roki nosila šopek lepih in zdravih špargljev, a nam ni povsem jasno povedala, kje jih je dobila. V bližnji okolici poti so že cvetela prva drevesa, ugibali smo, ali so to marelice, breskve, mogoče mandlji, ker niso bila dovolj blizu, da bi lahko preverili.
Po poti pa smo srečevali tudi nekatere zanimive živali. V zagrajenem prostoru je bilo veliko gosi in kar nekaj majhnih pujskov, ki so imeli očitno tekmovanje v krosu. V manjšem zaselku smo poleg prijaznega muca opazili tudi prekrasno veliko aro, ki je prosto letala med sosednjimi hišami in se šopirila in razkazovala na balkonski ograji.
Čas nam je tako kar prehitro minil in prispeli smo do Kaldanije, od koder nas je avtobus zapeljal še do Starega Kaštela, kjer smo se sprehodili do vrha, a razgledov zaradi megle v dolini Dragonje ni bilo. Odločili smo se, da se odpeljemo proti domu in se ustavimo kar v restavraciji na slovenskih tleh, kjer smo si privoščili napitke in kaj za pod zob. Domov smo se vrnili polni lepih vtisov s poti, prijetnih pogovorov s sopotniki in primerno utrujeni. Dobrega razpoloženja nam ni vzela niti zamuda zaradi zapore na avtocesti. Za nami je še en res lep dan s prijetno dogodivščino.
———————————–
Olga Pavlin je ob poti opazila in fotografirala zanimivega hrošča (slika je v galeriji). Tole nam je prijazno posredoval naravovarstveni svetnik Martin Vernik z Zavoda RS za varstvo narave:
“Pozdravljeni,
tale hrošč na sliki je ena vrsta travnice ali majnice, verjetno kar vijoličasta majnica Meloe violaceus. Spada v družino hroščev priščnjaki (Meloidae). Drugi par kril imajo zakrnel in ne letajo. V nevarnosti izločajo iz hemolimfe dokaj močan strup.
Odrasle pogosto najdemo sicer šele v maju in naprej. Prehranjujejo se na zlaticah, še posebej navadni lopatici in regratu (Taraxacum officinale).
Imajo pa nadvse zanimiv življenjski krog. Samica odloži jajčeca v zemljo in iz tega se ličinka izleže in spleza v cvet navadnih lopatic (Ficaria verna) in regrata (Taraxacum officinale). Tam pa čakajo na obisk samotarskih čebel in ko ta naposled le pride po nektar, se ličinka s krempljastimi stopalci oprime čebele. Ta jo odnese v svoje gnezdo in tam se ličinka hrošča hrani z zalogami peloda in nektarja. V čebeljem gnezdu se nato zabubi. Odrasli se pojavijo že zgodaj spomladi.”
