Od 17.10. do 18.10.2009 – 2 dni.
Na tokratnem izletu delavcev društva in vodnikov so se nam pridružili tudi nekateri zvesti člani društva. Pot nas je vodila v rojstne kraje našega vodnika Nikota. Spoznali smo izredno lepe kraje, žal pa so v teh krajih divjale najhujše bitke zadnje vojne in posledice so še sedaj zelo vidne. Mladi so se odselili, redki stari se vračajo in oživljajo svoje domove. Le v mestih in večjih vaseh je nekoliko bolje. Delitev na vaše in naše je še kako prisotna, na zunaj pa jo simbolizirajo na novo zgrajene džamije in pravoslavne cerkve. Ljudje le stežka zaupajo drug drugemu. Veseli so biskovalcev, ki jim vlivajo upanje v boljše čase. Tako je bila naša pot preprežena z lepotami divje narave in bolečinami, ki so jih odslikavale prazne vasi, požgane in porušene hiše.
V Bihaću smo se srečali z reko Uno. Sprva mirna je bila v gornjem toku vse bolj razigrana in Štrbaćki buk nam je vzel sapo. Višje gori smo občudovališe nekoliko manjše slapove v Martin Brodu. Velika ribogojnica je priznana in povedali so, da sem zahajajo tudi Slovenci. Preko pobočij Osječenice nad divjim kanjonom Unca smo se spustili v kotlino Drvarja. Pred nami so oživele slavne partizanske zgodbe in slike iz filma Desant na Drvar. Titova pečina je dobila obnovljeno barako, v muzeju smo osvežili svoje zgodovinsko znanje. Nekatere slike so nam bile še kako znane iz zgodovinskih učbenikov. Sledil je vzpon na prelaz Oštrelj (1029m), kjer smo doživeli prvi sneg. Od zimskošportnega centra je ostalo bore malo. Le sloviti bosanski ozkotirni vlak Ćiro nam je naredil veselje. Dan smo zaključili v prijaznem motelu na obrobju Bosanskega Petrovca.
Naslednji dan so bile gore ovite s težkimi oblaki, napoved je obetala dež. Le nekaj najbolj navdušenih se je v spremstvu domačina, alpinista, odpravilo na vrh Velike Osječenice (1796m). Poleg zimske pravljice sta jih pričakala viharni veter in megla. Vrh so uspešno osvojili. Sama orientacija v megli pa je bila zelo zahtevna, celo za domačina, odličnega poznavalca gore. Ostali smo se preko prostrane planote, na kateri so se pasle velike črede ovac, zapeljali do Nikotove rojstne vasi Bjelaj. Vasica se stiska ob vznožju gričev, po katerih poleti pasejo črede ovac in krav. Žal jim tudi tu vojna vihra ni prizanesla. Le počasi obnavljajo hiše in se vračajo na svoja ognjišča. Vas je razdeljena in en del označuje nova džamija, drugega nova pravoslavna cerkev. Veliko hiš je še porušenih in zapuščenih. Mi smo se povzpeli na grič do ostankov mogočne utrdbe Bjelajske kule, ki kljubujejo času vse od 11. stoletja. Prijetno hojo so nam popestrili lovci, ki so se vračali z uspešnega lova in se ponosno nastavljali fotografom. Nazaj v vas smo sestopili po drugi poti in se spotoma ustavili pred ostanki rojstne hiše našega prijatelja. Bližnja okolica je nudila podobno žalostno sliko. Naš obisk se je s tem zaključil in avtobus nas je odpeljal nazaj v motel, kjer smo imeli slastno kosilo. Pot domov nas je vodila skozi Bihać, kratek postanek smo imeli le za ogled spominskega parka. Domov smo prispeli polni zanimivih vtisov. In načrti za nove obiske so se že risali v naših glavah.
