Odhod izpred Creine ob 7. uri. Zbralo se nas je le za 2 avtomobila, skupaj z vodnikoma 10 udeležencev. Spet ženske v večini, moških le za vzorec. Čakali smo še slabih 10 minut. Še dveh, ki sta se pri Milanu v petek zvečer o izletu in možnosti pridružitve informirala, pa ni bilo? Očitno sta se premislila ali pa šla po svoje?
Vreme je dobro kazalo, kar se je vedelo že »z neta«, obstojala je le možnost močnega popoldanskega JZ vetra na južnih pobočjih Škofjeloških hribov po katerih bomo hodili.
Skozi Škofjo Loko »poberemo« še Bibo in Barbaro. Tako »komplet« se zapeljemo skozi Poljane na parkirišče gostilne Blegoš v Javorjah. Med potjo nam je Milan marsikaj povedal o zgodovini, življenju in dogodkih v njegovi rojstni dolini. Na parkirišču nas pričaka led, tako smo se za pripravo na pot prav previdno umaknili na obrobno travo.
S hojo pričnemo po stezi čez travnike proti nekaj nižje ležeči vasici Dolenčice. Goro imamo pred nosom. Lani, 8. februarja, smo Goro osvojili z juga, danes pa smo jo načeli z vzhoda. V Dolenčicah smo se ustavili pri spomeniku slikarju Antonu Ažbetu in pred njegovo lepo obnovljeno rojstno hišo. Na koncu vasi nas kolovoz počasi pripelje v globoko grapo v kateri kramežljavo teče potoček ki ga prečimo in se po gozdni cesti, kasneje pa po stezi, pričnemo vzpenjati po gozdnatem pobočju Gore. Gozdna pot nas je nato vodila mimo “ta debele ” smreke, ki ima obseg 4,25 m in je stara okrog 300 let, na žalost pa ne kaže več življenja, je suha. Kmalu dosežemo vršno senožet, sonce nas spet greje, razgled je čudovit, posebno proti jugu, Javorje pa so v soncu in globoko pod nami. Še malo in pririnemo na vrh, kjer nas poleg cerkve, nove mežnarije pozdravi nova pridobitev, ličen kozolec »doplerček«. Lani je bila na tem mestu še betonska plošča, zdaj pa na njej stoji, prav za pohodnike, opremljen kozolček. Posedemo se za mogočno mizo in si, še med jedjo, ogledujemo ostalo opremo kozolčka. Med drugim je bila poleg škatle z vpisno knjigo tudi omarica za PP z močno vsebino, celo z možnostjo izbire. Če bodo zgornji »štuk« še napolnili z dišečo mrvo in pristavili lojtro, bo tu tudi raj za prespat?
Milan nas vpisuje. Prispeta dve pohodnici ki se želita vpisati. Iz nahrbtnika razdelim, kdor ga še ni imel, naš Program za 2012, dam ga tudi novodošli. Ko Milan konča z vpisom, zbere prijave za kosilo in posreduje naročilo. Pred odhodom se še slikamo.
Uberemo jo proti severu, najprej pa po strmem travnatem bregu potem pa po kolovozu skozi precej temačen gozd prispemo na križišče cest Gor. Žetina – Javorje. Na enem od predahov nam Milan pove usodo štirih nekdaj mogočnih kmetij ki jih vidimo na bregeh Porezna in Malenskega vrha. Nadaljujemo po cesti proti kmečkemu turizmu Andrejon v Gorenji Žetini, kjer pa smo bili kar prezgodnji za naročeno kosilo. Gospodar pravkar nese v kuhinjo zelje in repo. Da kosila ne bi čakali za mizo se dogovorimo, da se povzpnemo še do lovske koče na Črnem kalu (1103m). So eni rekli, da je do tja samo za 20 min. hoje? Jaaa pa je bilo potrebno 2 krat toliko časa. Za domačim kozolcem najdemo stezico čez travnike ki pa se kmalu priključi kolovozu, potem pa skupaj s potokom »rineta« v grapi pod Blegošem, vsak v svojo smer. Pravzaprav je pot podobna prejšnji, ko smo rinili na Goro, s tem, da smo spet na sončku šele, ko že pridemo na križišče kar nekaj cest. Lovska koča »čemi« v senci mogočnih smrek. Spet si na hitro povrnemo moči, kajti čaka nas še hoja nazaj! Pred tem se še slikamo, nato pa jo po asfaltu uberemo nazaj. Cesta je mestoma ledena, zato raje hodimo pri krajeh. Srečamo »ata«, ki s traktorčkom in cepilnikom cepi drva in se lepo pozdravimo. Precej naprej najdemo za krajem torbo z orodjem, takoj nam »kapne«, da je ta atu padla s traktorja, ko je šel k drvom. Gotovo bi ga kmalu pogrešil, saj pri takem delu rado kaj ponagaja. Barbara opravi dobro delo in mu orodje nese nazaj, je bil zato kar hvaležen. V klepetu navzdol pa smo kar kmalu, ob 12. uri, pri Andrejon, kjer že dišiii.
V kotu pod bohkom se prav hitro posedemo za že pripravljeno mizo. Tam so tudi jaslice, na steni pa visi tudi hišna ordnunga. Mati in tamlada nam hitro postrežeta, najprej z aperitivom, z domačim sirom in kruhom, da bi lažje počakali na naročeno. Med kosilom utihnemo, le sem ter tja kdo »zajamra« kk je …..?
Aperitiv, dobra hrana in na koncu kofetek še izboljšajo že prijetno vzdušje. Pogovori tečejo.
Tamlada prinese še domače pecivo, ki ga hitro zmanjka, le zadnjega si ne upa nihče vzeti? Milan še pobere ceho, nakar se odpravimo nazaj. Na dvorišču se še slikamo.
Po kolovozu nad vasjo, pridemo do zadnje hiše pred gozdom, kjer nas pozdravi pasji lajež, vse pove tozadevna fotka.
Kmalu zatem pridemo v gozdu do že videnega slapa Rancka na Slatuškem potoku, ki ga uporabljajo za ledno plezanje. V nadaljevanju hoje po gozdnih kolovozih, travnatih stezah, ki so nam znane že od lanske rajže tod in ob lepih razgledih po Škofjeloškem pogorju, Polhograjskih Dolomitih tja do Snežnika, pridemo nad Javorji na cesto. Pri hoji skozi vas pri eni od v breg prislonjenih hiš pod živo mejo uzremo prve letošnje male zvončke.
Po asfaltu nam noge že malce opletajo, pa tega skoraj ne opazimo. Za konec uberemo še strmo bližnjico navzdol, ki nas privede nazaj na parkirišče pred gostilno. Ledu ni več.
Naložimo opremo, se vkrcamo in se skozi Poljane in Škofjo Loko odpeljemo proti domu. Med vožnjo nam Milan spet ve marsikaj povedati o posebnostih v teh krajih, kmetijah ki jih zremo skozi okna in usodi njenih prebivalcev.
Za nami je bil spet en lep in prijetno doživet dan na izletu s planinskimi prijatelji.