Marsikdo ob imenu Jerebikovec pomisli na najvišji vrh Mežaklje. In Vošca, kje bi le to to bilo? Nobena markirana pot ne vodi na ta dva karavanška vrhova, ki sta bila začetni in končni vzpon naše ture. Vmes pa »gori, doli, naokoli«, točno po meji, ki razmejuje dve sosedi Avstrijo in Slovenijo. Za …
Marsikdo ob imenu Jerebikovec pomisli na najvišji vrh Mežaklje. In Vošca, kje bi le to to bilo? Nobena markirana pot ne vodi na ta dva karavanška vrhova, ki sta bila začetni in končni vzpon naše ture. Vmes pa »gori, doli, naokoli«, točno po meji, ki razmejuje dve sosedi Avstrijo in Slovenijo. Zato, da prideš na Jerebikovec, moraš biti kar stezosledec, ko pa si enkrat gor, te nekoč graničarska, danes pa pastirska ali lovska potka kar sama vodi po grebenu, od vrha do sedla, od pašnika do gozdne poseke…
Imena vrhov in sedel se lepo prilegajo poetični pokrajini; ko jih ponavljaš, se sliši, kot bi bral pesem: Rekaršca, Kamnati vrh, Visoka Bavha, Bavhica, Grpišca, Tamarča, Vošca. Mogoče so jih poimenovali ljudje, ki so živeli in trdo delali pod temi grebeni – oglarji, drvarji in pastirji….
Na naši turi smo se martinčkali na soncu, spoznavali skrite kotičke karavanških grebenov, občudovali prelepe kulise Julijcev, se razgledovali po sončnih koroških vasicah na severni strani grebena. Ko smo se popoldan spustili do vasice Srednji vrh, se je še kopala v soncu, spodaj v Rutah pa je že dolgo ležala senca. Tja do prvega zimskega dne se sonce pomika vse niže za zidovje Špikove skupine, ki meče dolge sence na dolino. Nekatere hiše v dolini zato ostanejo daljše obdobje popolnoma v senci.
Domačini imajo za prihajajoči čas tudi zanimive vremenske napovedi, ena od njih se v rutarskem narečju sliši takole: »Pavčka s’m vidu, za sneg s’ pr’št’muje«…