Od 19.5. do 26.5.2023 – 8 dni.
Za pohod po južni Albaniji je bilo neverjetno zanimanje, kajti potepanje po severnem – goratem delu Albanije leta 2022, je imelo dober odziv, saj nam je reportažo o njem objavila tudi revija Svet in ljudje. Skupno število udeležencev je bilo potrebno omejiti na 36 oseb, kar se je izkazalo za zelo modro odločitev, saj število ljudi, za katere v odročnih krajih Albanije, kjer smo se gibali in bivali, še nekako lahko poskrbijo.
Po zapletih z letalskim prevoznikom Albawings, kar je na žalost postal sestavni del današnjega sveta, nam je le uspelo poleteti proti Tirani.
1. dan
Na letališču nas je pričakal naš stari znanec, Enis, s svojo ekipo. Razporedili smo se v dva mini busa in jo krenili novim dogodivščinam naproti. Da bi nam čas do izhodišča hitreje minil in bi potešil naše, že kar oglašajoče želodce, smo se ustavili v prijetni restavraciji na okusnem kosilu. Postregli so nam z zelenjavo in nekakšno piščanjčjo rižoto »izpod peke« v okroglih posodah, ki jim v Bosni rečejo tepsije.
Naš prvi postanek in obisk je bil namenjen mestecu Përmet, imenovanem tudi mesto vrtnic, ki je znano po številnih turističnih znamenitostih in termalnih izvirih, v katerih, z žveplom bogata voda, ohranja enako temperaturo vse leto in so bojda zelo zdravilni. Simbol mesta je ogromna skala, ki je priljubljeno mesto za malce rekreacije in oddih. Seveda bi ne bili pravi planinci, če se na mogočno skalo ne bi povzpeli. Z njenega vrha se resnično daleč vidi, zato ni zanemarljivo, da je v preteklosti imela strateško vlogo. Da je mestece poimenovano mesto vrtnic, smo se prepričali ob sprehodu po lepo urejenih bregovih reke Vjose.
2. dan
Naslednje jutro je bil na programu pohod po kanjonu reke Langarice, ki se nahaja cca 200 m od termalnih vrelcev. Impresivni kanjon je ustvarila reka Langarica, ki jo domačini imenujejo “blagoslovljena reka”. Pohodniki smo se razdelili v dve skupini: tiste, ki se bodo sprehodili po rečni strugi in druge, ki smo šli na rafting.
Skupina, katera se ni udeležila raftinga, se je odpravila raziskovat kanjon Langarica. Z minibusom smo se ustavili na parkirišču pri okrepčevalnici, le nekaj sto metrov stran od otomanskega mostu Katiu, zgrajenega v 18. stoletju. Pod njim teče reka Langarica, katero domačini imenujejo ‘blagoslovljena reka’. Nič čudnega, saj je na reki kar šest termalnih vrelcev, kjer vroča voda, bogata z žveplom, brbota iz globin, s temperaturo do 30 °C. Štirje od njih naj bi imeli zdravilno moč, na primer pri težavah z želodcem, revmatizmom in kožo. Vrelce so zagradili domačini z naravnim kamnom. Mi smo se po kanjonu sprehodili mimo štirih vrelcev, največji pa je bil tisti pri Katiu mostu. Pri sami hoji po kanjonu smo večkrat prečili reko, nekateri smo imeli primerno obutev za hojo po vodi, drugi pa so se odločili za brezplačno masažo stopal in se po kanjonu odpravili bosi. Po približno uri in pol hoje, so nam večji skalnati balvani začeli otežavati napredovanje, zato smo se odpravili proti izhodišču naše poti. Ne glede v kateri smeri smo hodili, pa smo z navdušenjem občudovali neokrnjeno naravo in kanjon v vsej svoji veličini.
Kot zanimivost še povem, da so bili termalni vrelci zmani že v rimskem času, v času komunizma, pa je te vrelce letno obiskalo le nekaj sto ljudi.
Za celotno turo smo potrebovali cca 3h, nato pa še kopanje po želji pri mostu. Nekateri, pa so to naredili že med samo potjo pri enem od večjih vrelcev, pa tudi v kakšnem tolmunu.
Skupina, ki se je odločila za rafting, se je ustavila pri novem, sodobnem centru, kjer so bili pripravljeni vsi potrebni rekviziti za varno »plovbo« po reki.
Na vrsti je bilo oblačenje v popolno rafting opremo in dostava do reke, za kar je bil potreben res »trden« kombi in spreten šofer. Sledilo je nekaj navodil o načinu veslanja in najpomembnejših vodnikovih ukazih: forward in back. Vzdušje na čolnih je bilo prešerno, čemur je veliko doprinesel albanski vodnik. Nekje na pol poti smo imeli postanek, kjer so nas presenetili s čajem, piškotki in češnjami. Med plovbo smo lahko videli velike »skalne skulpture«, zanimive useke, ki jih je izdolbla voda, ptice, ki gnezdijo v rečnem koritu in še mnogo zanimivega.
Ob prihodu v rafting center, smo se želeli okrepčati s konjakom Skenderbeu, a nam je prijazna vodička rekla: » Pri meni ne boste pili te industrijske pijače, pri meni se pije moja rakija«. In verjemite, kjub neoprenu nam je šilce rakije močno prijalo.
Po zaključenem raftanju je sledil še obisk termalnih voda in čudovitega otomanskega mostu, ki s svojim mogočnim lokom nekoliko spominja na Mostarski most, kjer nas je pričakala druga skupina. Prav na hitro so tudi nekaterji »raftarji« skočili v termalno vodo. Vse za zdravje!
Polni vtisov smo se odpravili v mesto Gjirokaster, kjer smo imeli dogovorjeno prenočevanje. A za to, da pridemo do hotela, smo morali vzeti pot pod noge in se s kovčki povzpeti po kamnito tlakovani cesti in stopnicah. Zavoljo »napora« se nam je, ob prihodu, prilegel kozarček šampanjca, s čimer so nam v hotelu izrekli dobrodošlico. Sama namestitev je bila v stilu stare osmanske dekoracije. Gjirokaster je namreč muzejsko mesto, vnešeno v Unescov seznam svetovne dediščine. Vpisan je kot “redek primerek dobro ohranjenega osmanskega mesta“. Večina starih hiš v mestu je pokrita s skrilom, ki je dal mestu vzdevek »Kamnito mesto.« S sprehodom po mestu in mogočni trdnjavi, se dobesedno sprehodite skozi čas. Dan smo zaključili z albansko večerjo: juho zanimivega okusa, različnimi pitami, zelenjavo in nadevanimi melancanami. Večerja se je odvila v lepi restavraciji, s pogledom na staro mesto in mogočni grad, ki se bohoti nad dolino. Večina pohodnikov se je odločila za počitek v prelepem hotelu, nekateri pa smo si privoščili še malo potepa po večernem mestu, ki dolgo v noč ni zaspalo.
3. dan
Tretje jutro se odpravimo proti manj znani, a vseeno veličastni dolini Zagore. Odpravili smo se proti gorovju Dhembel in vstopili v 1400 ha velik, bujni albanski narodni park Fir of Hotova, imenovan tudi »pljuča juga« in velja za največjega na Balkanu, ki sega vse do Grčije. To je kraj, kamor se resnično odpravite stran od vsega. Fir of Hotova ali po naše Hotova jelka leži na nadmorski višini 800 – 1600 m in ima bogato floro in favno o čemer smo se lahko sami prepričali.
Pohod smo pričeli v naselju, ki bi mu težko rekel vasica, saj obsega zgolj nekaj hiš, pravoslavno cerkev in bife. Ob poti so nas pozdravljali zvedavi pogledi osličkov, ki so se, nad našim odhodom, kar malce pritoževali. Ko smo se že nekoliko oddaljili od vasice, se je v daljavi zaslišala zanimiva glasba. S pogledom smo poiskali smer in zagledali čredo ovac, ki se je vzpenjala na sosednjo goro, ob tem pa je zven njihovih zvončkov ustvarjal prelepo melodijo.
Naš cilj je bil sedlo med dvema vršacema in ev. vzpon na enega izmed njih, a so nam grozeči oblaki prišepnili, naj pohod po približno dveh urah zaključimo. Nekateri pohodniki so bili nad odločitvijo nekoliko razočarani, a je pri odločitvi prevladala skrb za varnost vseh udeležencev. Kljub temu smo bili nagrajeni z obilo cvetja, petjem ptic in prelepimi pogledi na neokrnjeno naravo. Z obilico fotografij in »selfijev« smo pohod zaključili v vaškem bifeju, kjer so nas bili neizmerno veseli, kajti toliko obiskovalcev naenkrat je dogodek, ki ga je lastnica morala fotografsko ovekovečiti. Pred vrnitvijo v dolino smo si ogledali še cerkev, ki nam jo je domačin z veseljem razkazal.
Zaključek dneva je bil vrnitev v Gjirokaster in ogled najstarejše, ohranjene hiše družine Skenduli. Prijazna vodička, sicer član družine, nam je podrobno predstavila mogočno hišo, mi pa smo onemeli nad starimi, arhitekturnimi domislicami, ki so družini preskrbele toploto doma pozimi, prijeten hlad poleti, intimnost kljub veliki družini, lastni vir vode, hladilnico, kanalizacijo….in še bi lahko naštevala.
4. dan
Navodila za današnji dan so bila: oblecite dolge hlače, kajti pohod bo po poteh, ki jih zarašča sredozemsko rastje, ki je na nekaterih mestih, bodeče. In prav zares. Pot je bila speljana med nizkim rastjem nad kanjonom Gjipe, kateremu smo se od časa do časa približali na sam previs, da bi v dolini videli, ne le globok kanjon, marveč, ob njegovem koncu, tudi najbolj odročno in težko dostopno plažo z modrim morjem. Prispevši na plažo nam je bilo ponujeno: sprehod skozi kanjon do prvih balvanov, ali pa plavanje v Jonskem morju. Večina se nas je odločila za raziskovanje kanjona. Po vročem soncu, ki nas je spremljalo pri spustu, nam je hlad iz kanjona pošteno prijal. Stene in balvani so bili resnično mogočni a tudi spolzki, zato smo pohod ob balvanih zaključili. Po ovekovečenju je sledil povratek. Skupina se je ustavila ob steni za plezanje. Vodniki so imeli s seboj vso opremo in ponujeno je bilo plezanje po steni s težavnostjo 5 ?. Večina pohodnikov se je vrnila na plažo in zaplavala, pet pogumnih, večinoma začetnikov, pa je se je spopadlo s steno in to večina v pohodniških čevljih. A plezali smo z dobrimi Sašovimi navodili in brezhibnim Enisovim varovanjem. Seveda smo bili nad svojimi dosežki navdušeni.
Po vseh dogodivščinah nas je čakal še vzpon med makijo, kjer so prav prišle dolge hlače, da bi nas na koncu razveselila mehka trava oljčnega nasada in pa seveda – hladno pivo. Prijetno utrujene so nas zapeljali do našega hotela in večerje, ki je bila v novo zgrajeni restavraciji, tik ob morju.
5. dan
Cilj petega dne potepanja po Albaniji je bil vrh gore Maja Qorre, ki meri 2018 metrov nadmorske višine. Predstavlja drugi najvišji vrh Keravnijskega gorovja. Med potjo so se nam oči spočile na gorskem cvetju, med njimi so bile tudi narcise. Hodili smo mimo mogočnih borovcev, mnoge med njimi so strele spremenile v ožgane skulpture, ki še vedno kljubujejo vetru in zimi. Naredili smo več kot tisoč višinskih metrov – a na vrhu smo bili, kljub oblačnosti, nagrajeni z osupljivim razgledom. Po malici in počitku so nas oblaki opomnili, da je potreben čimprejšnji spust v dolino. Sam spust nam je popestrila želvica (po Googlu najverjetneje mavrska želva), ki nas je presenetila na dokaj visoki nadmorski višini. Seveda smo jo ovekovečili in se umaknili z njene začrtane poti.
In ko smo srečno prispeli v dolino, so deževni oblaki spustili svoj tovor, a smo mi že bili na varnem, s pivom ali kavico v roki in seveda z dobro albansko hrano na krožniku. Po prihodu v naš »albanski Santorini« smo se individualno še sprehodili po obali, ob tem pa ugotavljali, da je tuji »kapital« že pričel osvajati Albanijo.
6. dan
Kar malce težko smo se poslovili od prijetne namestitve v Dhermiju in se odpravili na dolgo pot proti Tirani. Da bi nam pot ne bila predolgočasna, smo se ustavili pri samotnem otoku, na katerem je stara pravoslavna cerkev, obdana z vrtom. Sam dostop do otoka je speljan po lesenih brveh, ki so ob rahlem pišu vetra »razbistrile« tako noge kot glavo.
Namestitev v Tirani je bila v centru mesta, zato za sprehod po mestu nismo potrebovali prevoza. Ogled je spremljal dež, a nas to ni kaj dosti motilo. Videli smo zanimivo piramido, ki bi naj bila mavzolej Enverja Hođe, a je danes prostor za mlade podjetnike, seveda nismo mogli mimo enega izmed tisočerih bunkerjev, pa spomenika Skenderbega….. Večer je bil namenjen še zadnjim nakupom konjaka in spominkov, nekateri so si privoščili čevapčiče, spet drugi pa slastne albanske sladice.
Pred zaključnim delom naj omenim, da smo imeli za vsak dan na voljo obilen Lunch paket, da so nam albanski vodniki dnevno priskrbeli vodo in banane, pa tudi konjak Skendrebeu. Njihova pripravljenost ustreči našim željam in potrebam se je, po naši pozitivni izkušnji v lanskem letu, znova potrdila.
7. dan
In zaključek. Polni novih vtisov, novih znanstev in prijateljstev smo se podali na letališče, s katerega smo poleteli proti domu. Do tam pa nas je čakala še daljša vožnja z avtobusom, a je na našo srečo, minila hitro in brez zapletov. Mnogi popotniki smo ob slovesu rekli: »Kam gremo naslednjič?«
