Praznik na zadnji dan v oktobru, Dan reformacije, je že dolga leta tudi dan, ko planinci PD Iskra Kranj izvedemo svoj tradicionalni spominski pohod K spomeniku in se poklonimo spominu zasutim v plazu na Zelenici.
Letos, 11. januarja, je minilo že 35 let od tega žalostnega dogodka. Pobudnik in večkratni organizator tega pohoda je bil naš član, gorski vodnik, učitelj in nekdanji sodelavec pokojnih učiteljev. Začetek teh pohodov v organizaciji PD Iskra sega v 80 leta.
Prijav za pohod je bilo malo, vendar je to običajno, če pa se obeta lepo vreme, jih kar nekaj pride s svojim prevozom na ljubeljski plato ki je izhodišče našega pohoda. V vsakem primeru pa bi oba zadolžena vodnika za izlet tudi sama opravila pohod k spomeniku.
Pred Globusom nas je bilo ob 8. uri le pet, na platoju pa so se nam pridružili še trije pohodniki.
Na asfaltu je bilo nekaj ledu, zato smo morali biti »pri naši montaži« kar pazljivi. Od nas vseh skupaj, smo bili kar trije nekdanji učenci in en naslednik pokojnih učiteljev.
Vreme je kazalo na lepo. Po Poloninem nagovoru udeležencev odrinemo, kar direktno po smučišču kjer je bilo opaziti nekaj začetih gazi in smučin. Snega je bilo do gležnjev in je z višino le še naraščal, prave gazi pa ni bilo. Ne razumem nekaterih hribovcev zakaj v svežem snegu rinejo vsak po svoje in ne v enotno gaz tako, da sčasoma ta postane le dobro uhojena. Ali pa je užitek na celo in po svoje? Počasi se le prerinemo iz smučišča čez desno zasneženo goličavo (hudourniško melišče) na servisno cesto ki po pobočju grebenske Ljubeljščice vodi nad srednjo postajo k zgornji postaji žičnice. Na začetku ceste smo le malo predahnili. Hoja po cesti je le lažja, sneg je že bolj uležan in se tako ne predira. Tudi nekaj gostih smučin je bilo in smo jih pri hoji s pridom izkoristili.
Na predzadnjem ovinku ceste, kjer na levi strani stoji večja skala, vstopimo v sneg na celo in se skozi opasti in od snega povešenega ruševja le prerinemo do spomenika. V snegu najprej steptamo malo prostora, nato odstranimo lanski venček, privežemo svežega, poberemo sveče in prižgemo novi. Med delom fotkarji pridno fotkajo. Ko s prenovo končamo, pa le še tiho postojimo in …? Ob tem prisotne še seznanim s smrtjo Jožeta Volariča, avtorja tega spomenika – zadnja fotografija v galeriji. Seveda se pred nadaljevanjem hoje še nekajkrat po gasilsko slikamo. Nastane dilema ali po isti gazi nazaj na cesto ali zgaziti sneg še naprej do zadnjega ovinka ceste tik pod zgornjo postajo. Odločili smo se za slednje, da bi še kdo za nami lahko prišel do spomenika in naprej do koče. Pri prihodu na zadnji ovinek še malce počijemo, da pridejo še zadnji za nami in nato skupaj nadaljujemo do koče, ki je bila že čisto blizu.
Na podestu pred kočo ravno čistijo primrznjen sneg. Se pozdravimo, očistimo snega in vstopimo v svetel, topel in domač prostor. Na mizi ob peči so komunikacijski pripomočki za internetno komuniciranje. Koča na Zelenici je namreč tudi Gorniški učni center.
Polona je tu že skoraj doma, poznajo jo, saj je v letošnjem letu bila na kar nekaj tod okolišnjih izobraževanjih in predavanjih. Še ni bilo drena, čeprav pa so hribovci le pričeli bolj prihajati. Hitro smo postreženi, čaj, kuhano vino, ričet in dobrote iz nahrbtnikov so nas hitro postavile »pokonci«. Še nekaj »demontaže mokrote« s sebe in že so stekli pogovori o današnji poti, o takratnih dogodkih, letošnjih prehojenih poteh,…? Nihče od nas ni slikal v koči, pravzaprav sem hotel, pa je aparat tako »zarustal«, da bi bila kvaliteta fotk gotovo vprašljiva. Smo se pa dogovorili za posredovanje fotk in si izmenjali e-naslove. Čas je hitro tekel tako, da je kar prekmalu prišel čas našega odhoda za katerega smo se že vnaprej dogovorili. Še poračunali smo z vozniki, se poslovili od dveh udeležencev ki sta želela s hojo nadaljevati proti Srednjemu vrhu in se napotili v dolino.
Vreme se je še vedno »dobro držalo« zato smo srečevali kar precej družin z majnimi otroci na smučkah, sankah, …? Ker je pa bil je čas kosila, predvidevam, da so prihajali tudi v kočo na dobro »košto«? Med hojo se nam pridruži še vodnik-znanec, ki se je tudi prišel k spomeniku poklonit in prižgat svečko. Dobro je, da smo pot predhodno zgazili. Upam, da bo še kdo od številnih planincev ubral to staro pot mimo spomenika ki se, glede na moja spoznanja zadnjih let, vedno bolj zarašča. Dobro pa bi bilo tudi, da bi se na bližnji skali označilo, da ta pot vodi k bližnjemu spomeniku, da le ta ne bi postal s časoma osamljen.
Na spodnjem delu smučišča pa je bil še vedno otroški živ žav. Vreme se je še vedno dobro držalo. Na platoju se še »premontiramo« za domov in poslovimo.
Spet smo preživeli lep in prijeten dan v krogu hribovskih prijateljev, ki smo ga združili še s pietetnim dejanjem. Hvala vam prijatelji.
