Zgodnji smo bili, parkirišče v Kamniški Bistrici je bilo prazno, jutro sveže in umito od petkovega dežja, ki je skalil tudi izvir sicer smaragdne Kamniške Bistrice. V zmernem tempu smo napredovali po markirani poti vse do odcepa za Repov kot in kmalu prečkali suho strugo hudournika Sedelšček. Podrto …
Zgodnji smo bili, parkirišče v Kamniški Bistrici je bilo prazno, jutro sveže in umito od petkovega dežja, ki je skalil tudi izvir sicer smaragdne Kamniške Bistrice.
V zmernem tempu smo napredovali po markirani poti vse do odcepa za Repov kot in kmalu prečkali suho strugo hudournika Sedelšček. Podrto drevje in grušč smo zlahka obšli in stopili na lepo zvdrževano lovsko pot, ki nas je pripeljala do idilične lovske koče. Tu se je med drevesnimi krošnjami visoko nad kočo pokazalo skalnato oprsje Kamniškega Dedca.
Po okrepčilu smo zagrizli v strmino. Bukov gozd z nenavadnimi drevesi je postajal vse redkejši in na grebenu smo prisopihali v pas ruševja z redkimi macesni in slikovitimi viharniki. Grebenska pot do vrha je bila prava poslastica z veličastnimi razgledi na divjino obeh dolin, ki oklepata verigo Zeleniških špic tja do Srebrnega sedla.
Na vrhu smo se stisnili v gručico kot ovce in odprli nahrbtnike, saj je bil čas za kosilo. Zaradi zahtevnejšega sestopa z vrha sva s Klemenom za pomoč pripravila dve krajši vrvni ograji. Varno smo sestopili in po krajšem počitku pri koči odhiteli v dolino, saj so se v visokogorju točno po napovedih začele zbirati oblačne gmote. Ko smo stopili pred kočo v Kamniški Bistrici, so se odprle zapornice in dež nas je prepodil v zavetje koče….